moca

Pomladni dan

2011-05-25T02:06:00.000-07:00

Že dolgo me ne prebuja več budilka. Kje pa. Prebudijo me nežne ročice, ki iščejo jutranjo dozo crkljanja. In potem odprem najprej eno oko in poskušam podaljšati noč. Ponavadi kaj kmalu odprem še drugo oko in se vdam v usodo. Eh, spanje je za mehkužneže. Spanje je precenjeno. Kaj ne?

Skozi tisto malo prostora v roleti že silijo prvi žarki. Jutro je.

Dvignemo roleto in spustimo v sobo jutranjo zarjo. Živjo, dan. Gremo novim zmagam naproti.

Jutra med vikendom so lahkotna, ležerna. Nikamor se ne mudi. Pa kaj potem, če težko odpremo vrata kopalnice zaradi kuuuupa umazanega perila. Pa kaj potem, če je v kotu prah. Kaj potem, če moram na poti do kavča stopati čez igrače. Vse bo počakalo. No, nekomu se vendarle mudi. Možu. Delo ga čaka, zato se hitro poslovi. Prej odide, prej bo doma. Prav.

Hvala za risanke. Hvala za jutanji program na nacionalki. Prižgem tv in zdaj imam nekaj časa samo zase. To pomeni, da se lahko umijem in oblečem. Da celo lahko zamesim kruh. Rada mesim kruh. Prijetno je. Misel na topel domač kruh. Pa vonj, ko se peče. In občutek, ko gnetem testo.

Po zajtrku pustimo času, da naredi svojo čarovnijo s testom za kruh, zaposlimo elektronske hišne pomočnike in jo ucvremo ven.

Ven, na sonce, ven, na travnik, ven, na svež zrak. Juhej.

Rada živim na deželi. Za moja otroka ni lepšega igrišča kot so travniki, za Jakoba ni lepše igrače kot so rožice, ki jih trga po travi, kamenčki, ki jih preklada in seveda tudi poizkuša. Zoja vzame kolo. Fino. Pri nas ni pločnikov, ni drvečih avtomobilov. No, avtomobili so. Ampak ni jih veliko, kadar kakšen pride se pač umaknemo. Spustimo se z dvorišča in se zapodimo v malico. Na robu travnika se namreč šopirijo slastne dišeče gozdne jagode. Jakob vpije, ker mu ust ne polniva dovolj hitro. Vsi rdeči okog ust in nasmejani jo ucvremo še na kratek sprehod pred Jakobovim dremežem.

Ko mali zaspi je čas za manj prijetna gospodinjska opravila. Punci skupaj skuhava kosilo. Že diši. V pečico potisneva tudi gmoto testa, ki bo čez slabo uro dišeč kruhek. V vrtu nabereva solato. Tako. Kosilo je pripravljeno. Čaka enega fanta, da pride domov in drugega, da odpre očke.

S polnim trebuhom si je najbolje vzeti odmor. Mož skuha kavo, jaz vroč kruh zavijem v debel servet, otroka pa se zapodita v igrače. Tiste, ki ležijo na tleh v dnevni. In one, ki jih še nista uspela zmetati iz škatle. Prav lepo se igrata. Kratek čas, seveda. Ravno dovolj dolgo, da spijeva kavo na balkonu z razgledom med cvetoča drevesa in čudovito zelene travnike. Kako to prija. Oči se spočijejo, misli tudi.

Čarovnija popusti in iz dnevne se sliši jok. Harmonično vzdušje je prekinil manjši konflikt med bratcem in sestrico. Je že tako, da igrača ne gre na pol in da Jakob noče gledat, kako lepo Zoja sestavlja kocke.

V takih primerih je, sploh, kadar vreme dopušča, najpametnejša rešitev hiter umik. Vzamemo nahrbtnik za malega in jo mahnemo v hrib, do cerkvice. Po poti poslušamo ptičke, nabiramo storže, se lovimo in skrivamo za grmovjem, in na cilju smo, kot bi mignil. Seveda se potem nujno usedemo na obzidje in malicamo. Malica je obvezna. Ni važno, kako dolga je pot važno, da je na cilju odmor z malico. Jakob odmor izkoristi za spoznavanje flore in favne. Tako z rokami, kot z usti. Vmes malo popije in poje celo nekaj tistega, kar šteje za hrano tudi po naših merilih.

Še kratek spust, hop, čez goščavo in že smo na prostranem travniku. Diši po cvetočem bezgu in seveda naberemo nekaj cvetov, ki bodo osnova za slastni napitek. Potem pa zdivjamo po travniku navzdol, med nasadom drevja, pod cvetočo češnjo, naravnost na babičino dvorišče. Heeeeej, še dobro, da ima babica sveže pecivo, domač jabolčni sok, novo žogo in dovolj energije. Ko se igri pridruži še dedek je jasno: doma bomo ravno pravi čas za kopel in pravljico.

NAJINE POROČNE (NEZ)PRIGODE

2010-11-09T11:51:00.000-08:00

Spodnji zapis že dolgo čaka na objavo. Danes jo je dočakal ;)

Zgodba ima pravzaprav dva začetka. Prvi sega v daljno leto v prejšnjem tisočletju, v miklavžev večer. Ko sem, varno skrita pod masko Luciferjeve pomočnice ustahovanje najmlajših nadaljevala v lokalni diskoteki. In tam je bil tudi on. Takrat so se mi prvič zatresla kolena, ustnice pa prvič dotaknile v poljub.

Pot naju je potem, po mnogih ovinkih, križiščih, enosmernih cestah in še čemu, pripeljala do drugega začetka zgodbe.

Ta se je zgodil v zadnjih urah predlanskega leta. Ko je najina princeska že sladko spala, ko smo pojedli silvestrsko večerjo in po tem, ko je Matjaž že ugotovil, da z njegovim zdravjem ni vse v najlepšem redu, jaz pa sem se temu odkritju približevala. Povedano drugače, rota virus v polnem zagonu. Kakšni so simptomi pa verjetno veste …

Torej, v tem romantičnem vzdušju sva sedela na kavču in premišljevala sem ali naj tečem na wc takoj ali počakam še kakšno minuto. Takrat je moj dragi pokleknil in na dan privlekel škatlico s prstanom. S slabotnim glasom me je vprašal, če se bom poročila z njim. Izlet v toaleto sem preložila in pogoltnila slabost. Za trenutek sem pozabila, da mi kaj manjka. Seveda sem rekla da, kaj pa drugega. Kljub temu, da sem nekje pol leta po začetku prvega dela zgodbe zatrjevala, da se jaz ne bom nikoli poročila. Eh, saj veste kako je z zarečenim kruhom.

Veselo sem si nadela prstan in tekla v spodnje nadstropje sporočit veselo novico. No, za mamino denarnico mogoče ne tako zelo veselo, ampak za vse sorodnike in še koga, ki so grozno trpeli ob dejstvu, da živiva v grehu, se ubadali s tem kaj bodo rekli ljudje in še čem, zanje je bila novica vsekakor zelo vesela. Mene so prevevali mešani občutki. Seveda sva se že zmenila, da se poročiva. Seveda sva se zmenila, da se poročiva še preden zanosim. Seveda je bila to še ena peka hrustljavega zarečenega kruha. Pač ni se nama dalo, noben trenutek ni bil pravi.

Ko se je rodila Zoja pa sva ugotovila, da so nekatere stvari preprostejše, če si poročen.

Čeprav sem bila prepričana, da ne bom komplicirala s poroko, da me pravzaprav malo zanima kako in kaj, glavno, da je žur in da dobim tisti kos papirja, me je kmalu po prvih malenkostih načrtovanja odneslo v tok dogajanja.

Tako sva določila datum v aprilu in rezervirala ansambel. Po nekaj tednih pa sva ugotovila, da je časa premalo in datum poroke prestavila v september.

In začela kljukati seznam. Najprej sva spet rezervirala ansambel, ki je igral na poroki prijateljev, ker pač nimava časa, da bi iskala glasbenike. Potem sem se zaljubila v grad Jable in uredila vse potrebno za poroko pri njih, čeprav so bili stroški kar veliki, saj se ne da urejati z upravniki gradu, temveč z organizatorko, s katero imajo pogodbo. Plačala sva in čakala na dan D. potem sva izbrala gostišče. Hotel Medno. Tam sva se že dogovarjala za meni, prostor nama je bil všeč, skratka bila sva vedno bolj navdušena. Potem sva sklenila kompromis in začela urejati še stvari za cerkveno poroko. Jaz, ki na začetku nisem bila prav nič navdušena nad tem, sem se potihem začela veseliti, ko sva izbrala čudovito majhno cerkvico sredi gozda.

Organizacija je potekala kar v redu, glede na to, da sva bila popolnoma neizkušena in da nimava veliko prostega časa. Izbrala sva tudi priči, mojega brata in Matjaževo sestro.

Potem pa se je začelo. Ko sva prišla v Medno, da izbereva jedilnik so nama povedali, da so pomotoma rezervirali dve poroke na isti dan. Ups. Da sicer še niso nikoli imeli toliko dela, pa da bo vse ok. Seveda. In da žal ni na voljo nobene sobe v hotelu tisto noč. Ups. Da torej nimajo sobe, kamor bomo dali naše otroke spat. Ops. Pokadilo se mi je iz ušes in začutila sem željo po vpitju. Pa nisem. Nekako so nama obljubili, da bo vse ok. In sprijaznila sem se s tem, da najbrž ne bo.

Prvi julijski teden je sledil naslednji šok. Brata je v službi, med prečkanjem ceste zbil avto. Imel je nepopisno srečo, saj je končal na postelji v travmatološki kliniki, s precej poškodbami, pa vendar živ. Hvaležni smo bili vsem silam, ki so tisto noč pazile nanj in počasi je okreval. Vendar je bilo jasno, da ne bo mogel stati ob meni na moj veliki dan. Tako sem za to nalogo prosila teto, ki me ni pustila na cedilu.

Tako je šla teta tudi z menoj v poročni salon, saj mi ni bila nobena obleka všeč, čas pa je neusmiljeno tekel. Skupaj z mojo mami smo izbrale obleko, ki sicer ni bila tisto, kar sem želela, a eno si pač moram izbrat, časa za letanje po salonih pa nimam. Plačala sem torej ne ravno majhno aro za obleko in mešanih občutkov odšla.

Potem pa sva z Matjažem šla v mesto kupovat obleko zanj. In v Nami sem šla mimo kotička Urše Drofenik. Zagledala sem njene čudovite stvaritve in jih kazala Matjažu. Škoda, ker obleko že imam in ker so oblikovalski izdelki tako dragi, sem si rekla in odšla z njim v zgornje nadstropje. Medtem, ko je bil on v garderobi sem smuknila nazaj dol in uživala v pogledu na obleke. Spretna trgovka me je prepričala, da sem eno poskusila. Nisem mogla verjet svojim očem. Iz moje postave, ki ji je nosečnost pustila mastno sled, je naredila čudež. Gospa me je prepričala, da obleka sploh ne bo draga, da je časa še dovolj in da mi ne bo treba k Urški v Rogaško. Tako sem se dogovorila za srečanje z Urško in bila prepričana, da bodo v Mod artu, kjer sem obleko rezervirala, razumevajoči in mi bodo omogočili, da za del rezervacije izberem kaj iz njihovega salona. Pa sem se močno uštela. Gospa ni bila prav nič prijazna, ni bila pripravljena na dogovarjanje, odločena, da sem jim ta denar podarila. Še več, z lažjo me je ukanila, da sem dala pisno izjavo, da obleke ne bom potrebovala.

Besna sem bila, pa tudi vesela, da z njimi ne bom imela več opravka in bom imela čudovito obleko, tako kot sem si jo vedno želela. Cela obleka, skupaj s šalom me je stala manj, kot izposoja obleke v Mod artu. Pa še nova je, moja in kot ulita.

Dva tedna pred pomembnim dogodkom sem se z dekleti poslovila od samskega stanu in imele smo se lepo. Naslednji vikend je bil na vrsti Matjaž. Skrbelo me je, njega pa še bolj. O fantovščinah je slišati veliko komaj verjetnih in nič kaj prijetnih zgodb. Pa vendar se ni dal. Kaj bodo pa mislili, če ne bo fantovščine. Da je copata. To pa ne. In je šel. Meni so se ure neskončno vlekle in z Zojo sva legli spat, telefon pa sem položila na nočno omarico. Ob treh ponoči je zazvonil. Klical me je moj brat in me pomiril, naj mirno spim, da je z ženinom vse ok, da ga itak on pazi. In sem zaspala. Pa ne mirno.

Proti jutru sem dobila nekaj čudnih klicev okajenih zabavljačev, s katerih sem lahko ugotovila, da je Matjaž poškodovan in na urgenci. V meni se je nabirala jeza, huda jeza. Ko se je že zdanilo je v spalnico prikorakala družba. Moj bodoči mož, z mavcem, na berglah in močno zibajoč, smrdeč po alkoholu, ki se je komaj zavedal dogajanja okrog sebe. Z njim pa moj brat in še dva fanta, vsi so se držali podboja na vratih in se trudili dajat vtis, da so trezni, majali pa so se kot, da bi se peljali z mestnim avtobusom muzejske starosti. Prepričevali so me, da niso nič krivi, da ni konec sveta in še kaj, čeprav sem jih bolj malo slišala. V moji glavi se je podirala hišica iz kock. Vse urejeno, obleka v omari, datumi, ure, vse določeno, pecivo pečeno, kup stvari plačanih, moj bodoči mož pa opita gmota z mavcem in s pomožnima nogama. Prijelo me je, da bi mu spakirala kovčke. Bedak. Vse je uničil. Kaj pa zdaj?

Nič, poroka bo, bo pač na berglah, kar naj ga boli, sami si je kriv, sem si rekla. Čudna poroka bo to, brez plesa, brez čudovitih fotografij. Čudna. A se je izkazalo, da ne bo šlo. Da tudi stat ne bo mogel, da je zlomljen gleženj in to ni kar tako. Da bi bila vseeno prevelika cena. Pogoltnila sem cmok v grlu, vzela telefon in klicala sva vse svate in dobavitelje in jim sporočila, da je poroka za dva meseca prestavljena. Tako, mala malica. Bom pač kupila bolero, mogoče bo celo sneg. To bi bilo sanjsko. Pecivo smo zamrznili, nekaj smo ga pojedli. Večina dobaviteljev je bila razumevajoča, nobeno plačilo ne bo propadlo.

Po tem, ko je Matjaževa noga že nekaj časa okrevala v mavcu, pa so ugotovili, da bo potrebna operacija. Sprejeli so ga v bolnišnico in čakali smo. Jasno je bilo, da do novembra ne bo okreval. Spet sva vzela v roke telefone in tokrat sporočila, da poroko prestavljava za nedoločen čas. Okrevanje je bilo dolgo, vmes smo zamenjali koledar in začela se je prebujati pomlad.

Naj omenim še to, da je Matjaž samostojni podjetnik, mizar. In da smo bili torej pet mesecev brez njegovih dohodkov.

Ko sva bila prepričana, da je okreval, sva izbrala nov datum, aprilski.

In spet se je usulo. Najprej so nama v restavraciji, ki je bila v Mednem povedali, da so z novim letom prekinili pogodbo.

Potem nama je organizatorka z Jabel vztrajno odlagala srečanje, nikakor se nismo mogli uskladiti, na koncu je rekla, da nama bo vrnila denar, ker ne dela več na Jablah in naj urejava z novo organizatorko. Denarja pa ni in ni bilo. Imela je sestanke, potovanja, sejme, skratka nisva mogla do nje. In sem klicala na grad, kjer so nama povedali, da so z njo prekinili pogodbo, ker ni plačevala računov. Stemnilo se mi je pred očmi. Veliko denarja sva ji dala in zdaj ga ne bova dobila nazaj. Klicala sem naokrog, spraševala po svojih pravicah, odločena, da naredim vse, da pridem do denarja, pa četudi ga potem dam prvemu, ki pride mimo. Ko sem že skoraj obupala, da bo šlo brez sodišča, pa me je gospa poklicala in rekla, da bo denar vrnila, naj pridem v lokal blizu službe. Joj, kako sem vesela, ko sem držala kuverto v rokah. Stroški poroke so veliki, tu pa je bilo več kot polovico moje plače.

Odločila sva se, da ne bova še enkrat izzivala sreče in Jable črtala s seznama.

Ravno v tistem času pa se je skrivaj poročila moja prijateljica in ko mi je razlagala o svoji dogodivščini sem se odločila. Ko sem razložila svoje želje bodočemu možu, je bil takoj za.

Tako sva se nekega sončnega popoldneva v spremstvu najine male princeske odpeljala na matični urad v Sežano. Nekaj dni prej sem poklicala prijateljico, če bosta s partnerjem najini priči, ostalim pa ne bova ničesar povedala, da se ne najde kdo, ki bi si vzel pravico vmešavanja in bi naju poskušal prepričati, da si premisliva. Saj ne bi bil uspešen, veliko slabe volje pa bi vseeno povzročil.

S prijazno matičarko sva se dogovorila, da se čez 14 dni srečamo v pravljičnem Štanjelu.

Tik pred zdajci sva našla še odličnega fotografa, ki je bil pripravljen na pustolovščino.

Malo pred dnevom D pa je prijateljica zbolela in ostala sva brez prič. Rešili sta naju najini „uradni“ poročni priči, za kateri sva bila prepričana, da tako ali tako nimata časa. A naključje je hotelo, da sta imeli, čeprav navadno kar naprej zasedeni, tisto soboto obe prosto.

V zadnjem hipu se nisem mogla upreti in sem povedala za načrte domačim. Mami in brat sta se odločila, da prideta to čudo pogledat in pripeljala sta se v Štanjel.

Tisto soboto je sijalo sonce. Doma smo se uredili, za svoj izgled se imam zahvaliti spretnostim svakinje in Matjaževe poročne priče v eni osebi. Pobrali smo stvari in prtljago za dvodnevni dopust, Matjaž pa je dopoldne porabil za nakupovanje jakne. Zjutraj je namreč ugotovil, da ne ve, kaj bi oblekel. Ah, moški.

Pot do Štanjela je minila s kančkom treme in vznesenega pričakovanja. Naj omenim, da nihče od naju v tem kraškem mestecu pred tem še ni bil. Videla sva slike, slišala pričevanja prijateljev in to je bilo dovolj.

Ko smo prispeli na cilj sva vedela, da sva se odločila prav. Mesto nas je sprejelo v svoje varno obzidje, mirno in tako drugačno. Ker smo si vzeli nekaj časa rezerve smo odšli še v restavracijo na kavo in počakali, da pridemo na vrsto.

Pred nama je bila klasična poroka, s poročno obleko, veliko svati, glasbeniki in rižem.

Midva pa športno elegantna, s tremi svati, fotografom in pričama. Hehe.

V poročni dvorani smo se smejali, Zoja je poskrbela, da nam ni bilo dolgčas. Se je pa dolgočasila ona in je spraševala kdaj gremo na morje, če sva ji obljubila. Ko sva zapuščala dvorano, so naju najini trije svatje zasuli z rižem za srečo, privoščili smo si kozarec šampanjca in potem smo s pričama odšli še na odlično kosilo v tamkajšnji restavraciji.

Potem pa smo se odpeljali v Koper, kjer smo imeli rezerviran mini dopust, prezgodno poročno darilo, ki pa bi mu kmalu potekla veljavnost. Preživeli smo čudovit vikend, se nakopali, uživali sami in se napolnili z novo energijo. Cel vikend uživanja skupaj s poroko in vsem ostalim nas je (če odštejemo bon za hotel) stal manj, kot bi samo poročni obred na gradu Jable. Juhej.

Čakala naju je samo še cerkvena poroka in seveda žur za vse, ki jih imava rada. Urejanje podrobnosti nama je šlo kar dobro, nihče ni kompliciral, vse je potekalo brez težav. Pecivo smo pekli doma, pomagale so mame, babice in teta.

16. aprila je vreme pač muhasto. Pa ne samo vreme. Ob pol 7h zjutraj smo bile dogovorjene s frizerko, da pride k nam domov. Pa je ni bilo in tudi telefon je imela izklopljen. Po eni uri čakanja nam je bilo jasno, da moramo iskati novo rešitev. Ogoržena so bila tri naglavna okrasja. Moja mami je našla rešitev zase, midve s svakinjo pa sva preklicali vse salone, ki sva se jih spomnili, a nihče ni bil pripravljen v zadnjem trenutku urediti obeh.

Rešila naju je teta, oziroma njen frizer v Studiu 4, ki je bil pripravljen vzeti obe, pa še vizažistko sva lahko pripeljali s seboj. Tako smo se ob osmih narisale v salonu, kjer so nam skuhali kavo in najprej pomasirali znervirano nevesto.

Okrog enajste sva v glavo popolnoma urejeni in oblečeni v trenerke že maširali proti parkirni hiši. Hvala, Edo.

In hvala, Nataša. Nataša je namreč že navsezgodaj prišla k nam domov, izdatno nudila moralno podporo, poleg tega pa popolno oskrbo Zoji, ki se v njeni družbi vedno odlično počuti.

Doma smo se oblekli in odhiteli na poročno kosilo, potem pa še na šampanjec. Čas je mineval in bližala se je ura, ko smo morali biti pred cerkvijo. A je zazvonil Matjažev telefon. Glasbenik, s katerim sva se dogovorila vse podrobnosti je klical, da ima zlomljeno rebro. Seveda, zakaj ne bi šlo še kaj narobe. A ni problema, zagotovil je, da je našel nadomestilo in bo vse v redu. Prav.

Sedli smo v avto, ki ga je vozil moj brat, ki je obenem igral še animatorja in ustvarjalca razpoloženja.

In se odpeljali proti cerkvi. Vreme je bilo aprilsko, dež, sonce, veter. Vsega po malo. Pa vendar ni nikoli deževalo, ko smo bili na prostem.

Avto pa je bil moker. In tako je, kilometer pred ciljem, v velikem loku poletelo cvetje iz avtomobila. Pa smo se nasmejali. Kaj pa drugega, ob vseh dogodivščinah …

Malo polomljeno in osiromašeno cvetje smo pobrali in se odpeljali naprej.

Čeprav sem se bala poti do cerkve, ki je gozdna makedamska in prav nič namenjena avtomobilom, pa smo srečno prispeli na cilj. Tam so nas čakali svatje in prava pogostitev, ki sta jo pripravili najini mami.

Neverjetno, toda poročni obred je minil brez škandalov. Popestrila ga je najina princeska, ki se je prišla pocrkljat, pevci so čudovito peli, župnik ni pozabil, kako nama je ime, meni se ni odlomila peta na čevlju (je pa bila prekrita z blatom) in Matjaž ni rekel ne.

In tako sva bila poročena tudi pred Bogom in vsemi svati, posuta z rižem, ki bi lahko nahranil vasico lačnih v Afriki in prejela sva veliko čestitk in lepih želja.

Sledilo je poročno slavje, kjer je vse potekalo tako, kot mora, saj sva tokrat raje izbrala prave profesionalce, ki so poskrbeli, da sva bila lahko brez skrbi.

Pride dan

2008-03-18T04:30:00.000-07:00

Tak, malo tečen.
Ko sem nadvse naveličana viroz, vročin, kašlja in smrklja do brade. Pa perila in posode, ki se kar naprej sama mažeta. Prisežem, da oba hišna pomočnika za tozadevne naloge delata minimalno enkrat dnevno. Vsak dan. Ob vikendih delata nadure. Jaz pa pobiram ven, zlagam noter, obešam, likam in vsakič si rečem: evo, pa sem.
Ah, kaj še. Nisem. Čaka že nov kup perila, ki se je kar samo od sebe umazalo. S posodo je podobno. Ne znam si razložiti, kako za vraga vsak dan napolnim stroj, če nas pa ni nič doma in če kuhamo samo kosilo.
Sumim, da se nekje v naši hiši skriva kakšen od porednih vilincev, takšnih ki jih pozna Harry. Preiskala sem vse kote, pa nisem našla nobenega. Torej mi ne ostane drugega, kot da nadaljujem s polnenjem in praznenjem mojih gospodinjskih pomočnikov.
Potrebujem še pomočnika za pomivanje tal, tega nimam. Pri nas je namreč vsak dan po stanovanju narisana nova potka čaja, ki nehote teče iz stekleničke, če jo (seveda popolnoma po nesreči) nosiš okrog obrnjeno na glavo, medtem ko nihče ne vidi. In potem izgleda, kot da bi nekdo pobruhal ves hodnik. Priznam, da večkrat zamižim na eno oko. Včasih tudi na obe.
Zvečer ležem v posteljo in stiskam pesti, da se najde še dobri vilinec in enkrat popolnoma počisti stanovanje. In potem sem zjutraj spet razočarana.
Grem, moram izpraznit pomivalni stroj.

Pustni torek ...

2008-02-04T11:36:00.000-08:00

nekaj let nazaj.
Slišim trkanje na vrata, a je še prezgodaj, da bi ga upoštevala. Ker ne poneha, se vseeno oglasim. Pravzaprav zamrmram v znak, da hrup sicer slišim, a ga nisem pripravljena upoštevati.

Pred vrati je mami, ki mi sporoča, da je zunaj precej snega in da smo ostali brez elektrike. Odgovorim ji s kratkim 'aha' in 'še pet minut' in se zavijem nazaj v toplo odejo. Najbrž poznate občutek. Mmmmmm. Potem pa še enkrat pomislim, kaj sem pravkar izvedela. Sneg? Sneg vendar obožujem. Tako lep je, čist, mehak in čaroben. Naravnost čudovit. Sposoben prave čarovnije, prekrije vse napake v naši vasici. Vse je preprosto belo. Za takšen užitek sem zadnje čase prikrajšana. Zato odprem najprej eno in nato še drugo oko, pogledam okrog sebe in se spomnim, da ne bo nič z razsvetljavo in drugimi samoumevnimi prednostmi električne energije. Noro! Takšnega jutra vendar ne smem prespati! Po pogledu skozi okno je odločitev jasna: danes ne grem v službo.

V nekaj trenutkih si kar čez pižamo navlečem smučarske hlače in bundo in že sem na dvorišču. Pa ni prazno. Na pustni torek ob šestih zjutraj smo na našem dvorišču trije člani družine, vsak s svojo lopato v rokah. Začenjamo akcijo - malo odmetavanja snega in veliko zabave. Najprej nam predstavo uprizori naš mačkon, ki je za takšno količino snega premajhen. Podi se po kupih in iz snežne beline se vidijo samo njegova majčkena siva ušesa. Drugi mačkon je bolj lene sorte. Sedi na kuhinjskem oknu in opazuje kosme, kako padajona teraso, kjer se je poleti sončil.

Mi pa smo v akciji. Z lopato mečemo sneg z dvorišča, dokler nas kaj ne zmoti. Recimo brat. Zakadi se vame in kmalu tudi sama postanem del snežene odeje. Mami mi poskuša pomagati. Z lopato vsuje sneg na brata, a on se ne da. Seveda je na vrsti tudi mami. Z Alešem združiva moči in že se smeji na tleh. Poskuša se jeziti, pa ji ne gre. Tako se smejimo, da najbrž tudi sosedje ne morejo več spati.

Ko je naša zabava na vrhuncu, se zaspano prikaže mlajši brat. Oblečen je v smučarski kombinezon in pripravljen na akcijo. Takoj tudi on dobi svoje in pristane v največjem kupu snega. Do osmih je dvorišče očiščeno. Mlajši brat in mami se odpravita novim zmagam naproti, sneg pa še ne namerava izgubiti bitke z nami in vztrajno zakriva asfaltno sivino.

Prijetno utrujena se odpravim v hišo. Toplo je, kurjave na drva izpad elektrike ne moti. Sedem za kuhinjsko mizo in ob čaju z medom in opazujem ples snežink. Razgled mi zastirajo drevesa. Danes so oblekla svojo najlepšo obleko, čudovita so. Kaj je lepšega od te beline, ki prekriva prav vsako ped naših vrtov.

Čakam svoj pustni krof in premišljujem o tem, kako so nekatera jutra lahko zares magična, pa za to res ni treba veliko.

Vremenska

2008-01-24T12:26:00.000-08:00

Letos smo slabo štartali. In kar nekako ne pridemo na stare tirnice. Malo se poberemo, ampak takoj potem spet iztirimo. Viroze so redni gostje in jaz si tako močno želim, da bi se spet lahko sproščeno potepali in uživali v sprehodih in soncu. Čeprav si veliko bolj od te januarske pomladi želim snega. Veliko snega. Joj, kako sem uživala, ko ga je zapadlo toliko, da je potrgal električno napeljavo, zamedel ceste, in nas priklenil domov.

Čudno je biti spet v službi. Še bolj čudno je, da se je v enem letu spremenilo več kot prej v petih. Komaj sem znala nazaj v pisarno. Seveda je drugje. Ker so me prestavili. In presenečenje: pridem v službo in očitno nihče ne ve, kaj bi z menoj. Res super občutek. Vsi me nekaj sprašujejo. Občutek imam, da jih oviram. Nikamor ne spadam. In ves čas si ponavljam: saj je samo za šest ur ... Potem poberem stvari in jo veselo popiham domov, kjer me čaka moja mala princeska. In vsakič posebej upam, da bo kmalu bolje. Da bo deklica zdrava, da se bodo zadeve v službi uredile, da je to samo začetniška zmeda.

Že tretji dan sem ostala doma. Mala ima virozo in mislila sva, da bo kmalu bolje. Pa ni. In morala sem vzeti bolniško.

Trenutno vse čaka, da pride na vrsto. Dispozicija za diplomsko nalogo, načrtovanje poroke, razprodaje, ... Vse je postalo nepomembno. In vse lahko počaka.

Lepo zapakirana jaz?

2008-01-17T12:22:00.000-08:00

Ena prvih stvari, ki mi padejo na pamet, ko pomislim na poroko, je poročna obleka. Bela, svetleča, nedložna, okrašena in vsaj malo kičasta.

Jaz v čem takem? Niti slučajno. Takoj sem vsem okrog sebe povedala, da ne bom nevesta iz kataloga. Da ne bom stala tam vsa nežna in krhka, če pa nisem. Seveda me že dobro poznajo. In so bili modro tiho. Nihče ni komentiral, čeprav sem komaj čakala, da me kdo zbode in ga zasujem z argumenti.

Potem sva se z bodočo svakinjo vseeno podali na raziskovanje ponudbe izposojevalnic poročnih oblek. Z obiskom sva nedvomno osrečili tri prodajalke v dveh salonih. Takoj, ko so me vprašali, kaj si želim sem odgovorila, da kavbojke. No, potem sem se vseeno vdala v usodo. Nisem pa se odpovedala neumesnim pripombam, zaradi česar je moja svetovalka zelo verjetno obžalovala privolitev, da mi pomaga pri izbiri.

Vedela sem, da bom sama sebi smešna. Nisem pa vedela, da bom stala sredi salona, v gatah in modrcu, in molila roke v zrak, prodajalke pa mi bodo oblačile to čudo. Seveda sem se potem v večini oblek počutila kot pretirano okrašena petnadstropna torta, na koncu pa ugotovila, da kilometri blaga, trakcev, bleščic in ne vem česa vsega, delajo čudeže. Iz moje postave, nedolžne žrtve nenehne lakote in lenoritisa, so ustvarile prav všečno silhueto.

Na, pa spet ne vem, kaj bi...

Bil je zadnji večer

2008-01-05T11:54:00.000-08:00

starega leta. Počutila sem se kot vreča povoženega nagnitega krompirja. Povsem verjetno je tudi, da sem tako tudi dišala. Zakaj? Ker je bilo nujno opraviti nekaj popolnoma nepomembnih stvari še pred silvestrsko večerjo, drugače bi se kaj lahko zgodilo, da novo leto sploh ne bi prišlo. In potem bi za vedno ostali v dvatisočsedmem. Ki se nam je seveda zamerilo in smo že težko čakali, da pride novo in lepše.

No, in tako čudovita sem sedela na kavču, čutila, da nekaj ni prav v mojem želodcu, in razmišljala ali naj grem bruhat takoj ali pa mogoče še malo počakam in razmislim s katere višine je dobro ciljati školjko, če želim res kvalitetno akustiko.

Zraven mene je sedel moj moški, ki ni izgledal nič bolje od mene. Že zjutraj mu je termometer namreč dal opravičljiv razlog za gnilo počutje. In kljub temu, da je ves dan preživel v postelji, prepoten in pregret, je po večerji sedel na kavč in si zaželel moje družbe. Lepo, ane?

Potem je, kjub temu, da ga je ravnokar viličar dvignil iz postelje, pokleknil in me vprašal, če bi se poročila z njim. Od nekod je privlekel majhno rjavo škatlico in, da, za trenutek mi ni bilo več slabo. Oh, ja ... :)

Leto se je začelo

2008-01-04T10:59:00.000-08:00

Pri nas se ves čas nekaj dogaja. Žal zadnje čase predvsem bolezni. Včasih imam občutek, da se potepamo po naši mali deželici in okrog nje, in ves čas kot magnet pobiramo vse vrste viroz. Imate virozo? K nam z njo, če je še nismo imeli. :(

Tako smo tudi silvestrovali. Najprej je kazalo, da bom letos sama sebi najboljša družba, ko bo zunaj val eksplozij in se bodo vsi prijatelji in sorodniki veseljo poljubljali, smrdeč po alkoholu, potu in še kakšni sumljivi zadevi. Sprijaznila sem se z dejstvom, da bom lepo na kavču in ob računalniku. Poskrbela sem za razvajanje brbončic in založila omaro. Očistila sem ogledalo, da bom opolnoči voščila najboljši sogovornici. Sprijaznila sem se tudi z dejstvom, da bom mogoče omagala še predno naredi usodni bam in izgine staro leto in vse, kar sem si naložila, da bom do takrat opravila, pa seveda nisem. In kaj se je zgodilo? Omagana sem zaspala pred osmo zvečer. Izmučila me je trebušna viroza, ki je svoje kremplje pokazala med silvestersko večerjo. Dragi je obležal pred menoj. Z drugo diagnozo. In seveda, zakaj bi mirno spali, če se tudi Zoja slabo počuti. In tako smo zadnje ure starega in prve novega preležali v postelji in prebedeli na toaleti. Seveda je ves čas pokalo in pomislila sem, da bo mogoče letos konec sveta, pač malo z zamudo. Na koncu pa ugotovila, da ni nič drugače. Da preživiš tudi če opolnoči ne sediš na kavču in se trudiš biti prešerno razpoložen. Leto se vseeno začne. In čisto mogoče je, da bo lepše od lanskega.

Nekaj za dušo

2007-12-15T11:36:00.002-08:00

Za nami je norišnica.
Pobližje smo spoznali rota virus in vse sladkosti, ki jih prinaša s seboj. Začetnica je bila seveda Zoja, ki je že prvi dan zaradi nenehnega bruhanja pristala na infekcijski kliniki. Jaz pa seveda z njo. Dobili sva prijeten akvarij s pogledom na novo pediatrično kliniko in ljubljanski prometni kaos. Po štirih dneh bivanja na dveh kvadratnih metrih, prepričevanja Zoje naj vendarle kaj popije, spanja na nečemu, čemur bi težko rekli postelja in pogledu na ubogo malo princesko, ki ni bila niti senca same sebe, so naju končno spustili domov. Ugotovila sem, da imam najboljšo posteljo na svetu, pa čeprav škripa in čeprav je pod njo debela plast prahu.

Počasi smo, Zoja in vse naslednje žrtve nesramne viroze, okrevali in stvari so se začele postavljati na ustaljene tirnice.

In včeraj sva si z dragim privoščila prav posebno razkošje. Koncert Vlada Kreslina v Cankarjevem domu. Njegov glas je nežno božal in zares sva si odpočila in uživala, kot že dolgo ne. Ko sva kupila karte sem imela pomisleke, saj cena ni bila tako majhna. A imela sva odlične sedeže, čisto blizu odra. Koncert je bil vsekakor vreden ogleda, cene in časa in skrbi z iskanjem varuške v ponorelem decembru. Hvala Anže ;)

Jasno je, katere pesmi mi že cel dan odmevajo v glavi in kateri cd se danes vrti še in še in še, ... :D

Vse lepo se enkrat konča

2007-11-23T11:14:00.000-08:00

In tako se je tudi naš težko pričakovani dopust.

Letos nam počitnice niso bile usojene. Kar naprej so se nam izmikale, vedno je kaj prišlo vmes, iz morja nas je sredi noči na trajekt poslala gospa visoka vročina s pomočjo prijateljice, ki ji po domače rečemo kar driska, da o drugih odpovedanih dopustih raje ne pišem.

Potem pa sva se, utrujena od vseh nelepih in celo žalostnih stvari, ki so nam barvale vsakdanjik v letošnjem letu, odločila, da gremo v toplice. In da si načrtov ne pustimo pokvariti, ne glede na to, kako zelo se vse sile uperjajo proti nam. Ta bitka je dobljena. Preživeli smo čudovitih pet dni. Sami. Naša mala družinica, neskončno srečna, da je skupaj. Najina deklica je noro uživala in izkoriščala čas, ko naju je imela oba in samo zase. V teh dneh je postala prava atijeva scrljanka in vem, da me čaka nekaj peklenskih dni uvajanja nazaj v vsakdanjik. Pa bom že preživela. Topila sem se od sreče, ko sem ju gledala kako se objemata in poslušala malo, kako veselo se smeje, ko se oklene svojega očka za nogo in jo on vzame v naročje.

Izkoristili smo vsako minuto in zares užili dneve, ki so nam jih polepšale še snežinke. Oh, kje je naslednji dopust. :)

Nakupovanje po naše

2007-11-15T08:18:00.001-08:00

Preden sem zanosila sem vedela, da dojenčki lulajo in kakajo. Tudi to sem vedela, da te ne pustijo spati in celo to, da zbolijo, imajo krče in nagajajo. Ampak nihče mi ni povedal, da nagajajo tako majceni človečki.

Včeraj smo si privoščile na babji šoping. Pred dobrim letom je to pomenilo pohajkovanje po trgovinah, kavica, sladoled in še malo sprehajanja, veliko čvekanja in svoboooodooo. Zdaj je povsem drugače. Že v prvi trgovini se moja pikapolonica odloči, da nakupovanje ni zanjo in da ona že ne bo sedela v vozičku, če se je naučila hoditi. Torej vstane iz vozička in ne preostane mi drugega, kot da jo postavim na tla. Seveda se je takoj pognala v beg pred oblastno mamo, ki jo hoče držati za roko in gledati dolgočasne cunje. Zanjo, da ne bo pomote. Ko sem se že začela potiti kot pujs in obupala nad mislijo, da bom kupila karkoli, se nama pridruži Andreja. Andreja je Zojina najljubša teta. No, pravzaprav je tudi njena edina teta, ampak Zoja jo ima neskoooončno rada in cvili od navdušenja, ko se prikaže. V tetini družbi se mala zamoti tako dolgo, da na svojem nakupovalnem seznamu lahko kljukam žabice in rokavičke. In potem se podamo naprej. Povsod je Zojina prva misel beg na svobodo, brez ujetosti v naročje ali roke. Torej je celotno nakupovanje en sam trening za ljubljanski maraton.

In potem prispemo do slaščičarne, ki ima igrala. Že v naprej mi je jasno, da bova do močno zaželene kave prišli samo tako, da se izmenjujeva na igralih. Ena pije kavo, druga lovi malo in preprečuje, da bi jo kdo pohodil ali da ona koga ugrizne. Seveda od vseh čudovitih igral Zojo najbolj zanimajo hodniki ob slaščičarni in ljudje, ki hodijo mimo.

Ah ja, naporno je tole nakupovanje. Je obrodilo sadove? V moji omari so nove hlače za fitnes, ki sem jih doma in v miru še enkrat pomerila in ugotovila, da so prevelike. Da bi jih šla zamenjat? Mi še na misel ne pride. Glede na intenzivnost moje vadbe jih bom imela še deset let.

Čas pa mineva

2007-11-12T11:34:00.000-08:00

In tudi moja podaljšana porodniška se izteka. Skušam sprejeti neizogibno, pa mi ne gre preveč dobro.

Občutek imam, da se imava trenutno res lepo. Mala je pravi mali klovn, v nenehni pripravljenosti, da zabava vse okrog sebe. Prav dobro se zaveda, da je ves čas v središču pozornosti in to s pridom izkorišča.

Navadila sem se na malo drugačen način življenja, ne morem si predstavljati nenehnega hitenja, vsakodnevnega boja s časom in prometnimi konicami. Saj vem, če so preživeli drugi bomo tudi mi. Pa vseeno. Kar naprej tuhtam, kaj bi počela, da bi bilo življenje, lažje, bolj umirjeno. In da se ne bi kar naprej borili za "še tole".

Življenje je prekratko, da bi celega zapravila v boju za več in bolje, na koncu pa ugotovila, da ga nisem izkoristila. Pogosto opazujem ljudi, ki so materialno zelo dobro preskrbljeni, pa vendar jim dnevi minevajo v boju za še več. Nimajo časa za tiste, ki jih imajo radi, niti za tisto, kar jih veseli.
Nikoli si ne želim biti takšna.

Jesen je

2007-11-09T11:36:00.000-08:00

Narava je okolico naše hiše tako lepo pobarvala. Ohladilo se je, piha veter. Ovijem se v toplo jakno in objamem malo nagajivko. Skupaj opazujeva, kako se jesensko listje vrtinči v objemu vetra. Lepo in toplo nama je.

Potem začutiva prve dežne kaplje, ki spolzijo po nosu. Prijeten občutek. Še lepši tudi zato, ker sva nekaj korakov od doma. Ne tečem. Počasi se sprehodim do toplega zavetja. Pustim, da me mrši veter in božajo dežne kaplje. Obe uživava. Zunaj diši po snegu in po mojih najljubših praznikih. Če zaprem oči zadiši še po medenjakih, kuhanem vinu, cimetu in vaniliji. Mmmmmm. Komaj jih čakam, moje najljubše praznike.

Da vidim, če mi tokrat uspe

2007-11-06T12:30:00.000-08:00

Objaviti sliko namreč.
Bil je lep jesenski dan. In seveda smo šli za snegom. Na krvavcu je bilo za vzorec snega in mi tudi. V popolni zimski opravi, razen Zojine kape, ki smo jo pozabili doma.
Žal ona ni delila mojega navdušenja nad belo pokrajino in se je vztrajno drla, dokler se nisva vdala in smo se lepo zbasali nazaj v avto in jo ucvrli domov.
No, skoraj domov. Še prej smo se šli posladkat in poigrat.
Sneg sem pa le videla:)

p.s. Brišem sliko. Zasebnost pač.

Voham sneg

2007-11-06T11:57:00.000-08:00

Priznam, obožujem božične praznike, bleščice, kič, božične pesmi in vonj po cimetu in medenjakih.
In strinjam se, da trgovci prehitevajo po levi in nas bombardirajo z navideznimi prazniki že dva meseca preden le-ti dejansko pridejo.
Ampak jaz komaj čakam na praznike in močno stiskam pesti, da bodo polepšani z belo odejo. Tako lepo pokrije vse napake. Ne vidi se, da nismo opleli vrta, pomedli dvorišča, ... Vse je lepo belo, popolno. Naš griček od daleč izgleda kot vasica iz pravlijice. Hiške na kupu, iz dimnikov se kadi,

Spomin zlate ribice

2007-08-10T02:30:00.000-07:00

Menda je blazno moderno pisati bloge. Jonas je za to celo dobil viktorja. Vau.

No, jaz bom najprej zadostila samo lastno radovednost, kakšen občutek je tole. In prepričana sem, da mi bo v veselje prebirati svoje objave kdaj v prihodnosti.

Glede na moje trenutne spominske sposobnosti pa mi vse skupaj lahko pride prav, ko se bom, na primer, poskušala spomniti, kdaj sem imela zadnjo menstruacijo, kdaj sem nazadnje obiskala sorodnike, ki jih bolj nerada obiskujem, ali kdaj me je dragi nazadnje vroče poljubil.

Po pravici povedano, se mi je že nekajkrat zgodilo, da sem, na primer prišla k napačnemu zdravniku, h kateremu je bilo moje dete naročeno naslednji dan in zamudila na pregled k tistemu, ki naju je zares pričakoval.

Mislim, da zaradi takšnih in podobnih zmešnjav dragi že resno razmišlja, da bi me vtaknil v kakšno institucijo, kjer bodo zame ustrezno poskrbeli, on pa si bo med tem oddahnil.

Ampak zaenkrat mu tega veselja še ne dopuščam. Likalnik izklopim in potem še nekajkrat preverim, če sem to zares storila. In po petih minutah stanja v srambi in razmišljanja, po kaj sem prišla, se navadno spomnim, da sem namenjena na vrt in grem po zelenjavo.

Eh, resno upam, da dobim tistih nekaj možganskih celic, ki so mi služile pred porodom, nazaj še preden mi odvzamejo opravilno sposobnost.