moca

Za nami je norišnica. Pobližje smo spoznali rota virus in vse sladkosti, ki jih prinaša s seboj. Začetnica je bila seveda Zoja, ki je že prvi dan zaradi nenehnega bruhanja pristala na infekcijski kliniki. Jaz pa seveda z njo. Dobili sva prijeten akvarij s pogledom na novo pediatrično kliniko in ljubljanski prometni kaos. Po štirih dneh bivanja na dveh kvadratnih metrih, prepričevanja Zoje naj vendarle kaj popije, spanja na nečemu, čemur bi težko rekli postelja in pogledu na ubogo malo princesko, ki ni bila niti senca same sebe, so naju končno spustili domov. Ugotovila sem, da imam najboljšo posteljo na svetu, pa čeprav škripa in čeprav je pod njo debela plast prahu. Počasi smo, Zoja in vse naslednje žrtve nesramne viroze, okrevali in stvari so se začele postavljati na ustaljene tirnice. In včeraj sva si z dragim privoščila prav posebno razkošje. Koncert Vlada Kreslina v Cankarjevem domu. Njegov glas je nežno božal in zares sva si odpočila in uživala, kot že dolgo ne. Ko sva kupila kart

In tako se je tudi naš težko pričakovani dopust. Letos nam počitnice niso bile usojene. Kar naprej so se nam izmikale, vedno je kaj prišlo vmes, iz morja nas je sredi noči na trajekt poslala gospa visoka vročina s pomočjo prijateljice, ki ji po domače rečemo kar driska, da o drugih odpovedanih dopustih raje ne pišem. Potem pa sva se, utrujena od vseh nelepih in celo žalostnih stvari, ki so nam barvale vsakdanjik v letošnjem letu, odločila, da gremo v toplice. In da si načrtov ne pustimo pokvariti, ne glede na to, kako zelo se vse sile uperjajo proti nam. Ta bitka je dobljena. Preživeli smo čudovitih pet dni. Sami. Naša mala družinica, neskončno srečna, da je skupaj. Najina deklica je noro uživala in izkoriščala čas, ko naju je imela oba in samo zase. V teh dneh je postala prava atijeva scrljanka in vem, da me čaka nekaj peklenskih dni uvajanja nazaj v vsakdanjik. Pa bom že preživela. Topila sem se od sreče, ko sem ju gledala kako se objemata in poslušala malo, kako veselo se smeje, ko

Preden sem zanosila sem vedela, da dojenčki lulajo in kakajo . Tudi to sem vedela, da te ne pustijo spati in celo to, da zbolijo, imajo krče in nagajajo. Ampak nihče mi ni povedal, da nagajajo tako majceni človečki. Včeraj smo si privoščile na babji šoping . Pred dobrim letom je to pomenilo pohajkovanje po trgovinah, kavica, sladoled in še malo sprehajanja, veliko čvekanja in svoboooodooo . Zdaj je povsem drugače. Že v prvi trgovini se moja pikapolonica odloči, da nakupovanje ni zanjo in da ona že ne bo sedela v vozičku, če se je naučila hoditi. Torej vstane iz vozička in ne preostane mi drugega, kot da jo postavim na tla. Seveda se je takoj pognala v beg pred oblastno mamo, ki jo hoče držati za roko in gledati dolgočasne cunje. Zanjo, da ne bo pomote. Ko sem se že začela potiti kot pujs in obupala nad mislijo, da bom kupila karkoli, se nama pridruži Andreja. Andreja je Zojina najljubša teta. No, pravzaprav je tudi njena edina teta, ampak Zoja jo ima neskoooončno rada in cvili od n

In tudi moja podaljšana porodniška se izteka. Skušam sprejeti neizogibno, pa mi ne gre preveč dobro. Občutek imam, da se imava trenutno res lepo. Mala je pravi mali klovn, v nenehni pripravljenosti, da zabava vse okrog sebe. Prav dobro se zaveda, da je ves čas v središču pozornosti in to s pridom izkorišča. Navadila sem se na malo drugačen način življenja, ne morem si predstavljati nenehnega hitenja, vsakodnevnega boja s časom in prometnimi konicami. Saj vem, če so preživeli drugi bomo tudi mi. Pa vseeno. Kar naprej tuhtam, kaj bi počela, da bi bilo življenje, lažje, bolj umirjeno. In da se ne bi kar naprej borili za "še tole". Življenje je prekratko, da bi celega zapravila v boju za več in bolje, na koncu pa ugotovila, da ga nisem izkoristila. Pogosto opazujem ljudi, ki so materialno zelo dobro preskrbljeni, pa vendar jim dnevi minevajo v boju za še več. Nimajo časa za tiste, ki jih imajo radi, niti za tisto, kar jih veseli. Nikoli si ne želim biti takšna.

Narava je okolico naše hiše tako lepo pobarvala. Ohladilo se je, piha veter. Ovijem se v toplo jakno in objamem malo nagajivko. Skupaj opazujeva, kako se jesensko listje vrtinči v objemu vetra. Lepo in toplo nama je. Potem začutiva prve dežne kaplje, ki spolzijo po nosu. Prijeten občutek. Še lepši tudi zato, ker sva nekaj korakov od doma. Ne tečem. Počasi se sprehodim do toplega zavetja. Pustim, da me mrši veter in božajo dežne kaplje. Obe uživava. Zunaj diši po snegu in po mojih najljubših praznikih. Če zaprem oči zadiši še po medenjakih, kuhanem vinu, cimetu in vaniliji. Mmmmmm. Komaj jih čakam, moje najljubše praznike.

Objaviti sliko namreč. Bil je lep jesenski dan. In seveda smo šli za snegom. Na krvavcu je bilo za vzorec snega in mi tudi. V popolni zimski opravi, razen Zojine kape, ki smo jo pozabili doma. Žal ona ni delila mojega navdušenja nad belo pokrajino in se je vztrajno drla, dokler se nisva vdala in smo se lepo zbasali nazaj v avto in jo ucvrli domov. No, skoraj domov. Še prej smo se šli posladkat in poigrat. Sneg sem pa le videla:) p.s. B rišem sliko. Zasebnost pač.

Priznam, obožujem božične praznike, bleščice, kič, božične pesmi in vonj po cimetu in medenjakih. In strinjam se, da trgovci prehitevajo po levi in nas bombardirajo z navideznimi prazniki že dva meseca preden le-ti dejansko pridejo. Ampak jaz komaj čakam na praznike in močno stiskam pesti, da bodo polepšani z belo odejo. Tako lepo pokrije vse napake. Ne vidi se, da nismo opleli vrta, pomedli dvorišča, ... Vse je lepo belo, popolno. Naš griček od daleč izgleda kot vasica iz pravlijice. Hiške na kupu, iz dimnikov se kadi,

Menda je blazno moderno pisati bloge. Jonas je za to celo dobil viktorja. Vau. No, jaz bom najprej zadostila samo lastno radovednost, kakšen občutek je tole. In prepričana sem, da mi bo v veselje prebirati svoje objave kdaj v prihodnosti. Glede na moje trenutne spominske sposobnosti pa mi vse skupaj lahko pride prav, ko se bom, na primer, poskušala spomniti, kdaj sem imela zadnjo menstruacijo, kdaj sem nazadnje obiskala sorodnike, ki jih bolj nerada obiskujem, ali kdaj me je dragi nazadnje vroče poljubil. Po pravici povedano, se mi je že nekajkrat zgodilo, da sem, na primer prišla k napačnemu zdravniku, h kateremu je bilo moje dete naročeno naslednji dan in zamudila na pregled k tistemu, ki naju je zares pričakoval. Mislim, da zaradi takšnih in podobnih zmešnjav dragi že resno razmišlja, da bi me vtaknil v kakšno institucijo, kjer bodo zame ustrezno poskrbeli, on pa si bo med tem oddahnil. Ampak zaenkrat mu tega veselja še ne dopuščam. Likalnik izklopim in potem še nekajkrat preverim,