Pride dan

Tak, malo tečen.
Ko sem nadvse naveličana viroz, vročin, kašlja in smrklja do brade. Pa perila in posode, ki se kar naprej sama mažeta. Prisežem, da oba hišna pomočnika za tozadevne naloge delata minimalno enkrat dnevno. Vsak dan. Ob vikendih delata nadure. Jaz pa pobiram ven, zlagam noter, obešam, likam in vsakič si rečem: evo, pa sem.
Ah, kaj še. Nisem. Čaka že nov kup perila, ki se je kar samo od sebe umazalo. S posodo je podobno. Ne znam si razložiti, kako za vraga vsak dan napolnim stroj, če nas pa ni nič doma in če kuhamo samo kosilo.
Sumim, da se nekje v naši hiši skriva kakšen od porednih vilincev, takšnih ki jih pozna Harry. Preiskala sem vse kote, pa nisem našla nobenega. Torej mi ne ostane drugega, kot da nadaljujem s polnenjem in praznenjem mojih gospodinjskih pomočnikov.
Potrebujem še pomočnika za pomivanje tal, tega nimam. Pri nas je namreč vsak dan po stanovanju narisana nova potka čaja, ki nehote teče iz stekleničke, če jo (seveda popolnoma po nesreči) nosiš okrog obrnjeno na glavo, medtem ko nihče ne vidi. In potem izgleda, kot da bi nekdo pobruhal ves hodnik. Priznam, da večkrat zamižim na eno oko. Včasih tudi na obe.
Zvečer ležem v posteljo in stiskam pesti, da se najde še dobri vilinec in enkrat popolnoma počisti stanovanje. In potem sem zjutraj spet razočarana.
Grem, moram izpraznit pomivalni stroj.

Pustni torek ...

nekaj let nazaj.
Slišim trkanje na vrata, a je še prezgodaj, da bi ga upoštevala. Ker ne poneha, se vseeno oglasim. Pravzaprav zamrmram v znak, da hrup sicer slišim, a ga nisem pripravljena upoštevati.

Pred vrati je mami, ki mi sporoča, da je zunaj precej snega in da smo ostali brez elektrike. Odgovorim ji s kratkim 'aha' in 'še pet minut' in se zavijem nazaj v toplo odejo. Najbrž poznate občutek. Mmmmmm. Potem pa še enkrat pomislim, kaj sem pravkar izvedela. Sneg? Sneg vendar obožujem. Tako lep je, čist, mehak in čaroben. Naravnost čudovit. Sposoben prave čarovnije, prekrije vse napake v naši vasici. Vse je preprosto belo. Za takšen užitek sem zadnje čase prikrajšana. Zato odprem najprej eno in nato še drugo oko, pogledam okrog sebe in se spomnim, da ne bo nič z razsvetljavo in drugimi samoumevnimi prednostmi električne energije. Noro! Takšnega jutra vendar ne smem prespati! Po pogledu skozi okno je odločitev jasna: danes ne grem v službo.

V nekaj trenutkih si kar čez pižamo navlečem smučarske hlače in bundo in že sem na dvorišču. Pa ni prazno. Na pustni torek ob šestih zjutraj smo na našem dvorišču trije člani družine, vsak s svojo lopato v rokah. Začenjamo akcijo - malo odmetavanja snega in veliko zabave. Najprej nam predstavo uprizori naš mačkon, ki je za takšno količino snega premajhen. Podi se po kupih in iz snežne beline se vidijo samo njegova majčkena siva ušesa. Drugi mačkon je bolj lene sorte. Sedi na kuhinjskem oknu in opazuje kosme, kako padajona teraso, kjer se je poleti sončil.

Mi pa smo v akciji. Z lopato mečemo sneg z dvorišča, dokler nas kaj ne zmoti. Recimo brat. Zakadi se vame in kmalu tudi sama postanem del snežene odeje. Mami mi poskuša pomagati. Z lopato vsuje sneg na brata, a on se ne da. Seveda je na vrsti tudi mami. Z Alešem združiva moči in že se smeji na tleh. Poskuša se jeziti, pa ji ne gre. Tako se smejimo, da najbrž tudi sosedje ne morejo več spati.

Ko je naša zabava na vrhuncu, se zaspano prikaže mlajši brat. Oblečen je v smučarski kombinezon in pripravljen na akcijo. Takoj tudi on dobi svoje in pristane v največjem kupu snega. Do osmih je dvorišče očiščeno. Mlajši brat in mami se odpravita novim zmagam naproti, sneg pa še ne namerava izgubiti bitke z nami in vztrajno zakriva asfaltno sivino.

Prijetno utrujena se odpravim v hišo. Toplo je, kurjave na drva izpad elektrike ne moti. Sedem za kuhinjsko mizo in ob čaju z medom in opazujem ples snežink. Razgled mi zastirajo drevesa. Danes so oblekla svojo najlepšo obleko, čudovita so. Kaj je lepšega od te beline, ki prekriva prav vsako ped naših vrtov.

Čakam svoj pustni krof in premišljujem o tem, kako so nekatera jutra lahko zares magična, pa za to res ni treba veliko.

Vremenska

Letos smo slabo štartali. In kar nekako ne pridemo na stare tirnice. Malo se poberemo, ampak takoj potem spet iztirimo. Viroze so redni gostje in jaz si tako močno želim, da bi se spet lahko sproščeno potepali in uživali v sprehodih in soncu. Čeprav si veliko bolj od te januarske pomladi želim snega. Veliko snega. Joj, kako sem uživala, ko ga je zapadlo toliko, da je potrgal električno napeljavo, zamedel ceste, in nas priklenil domov.

Čudno je biti spet v službi. Še bolj čudno je, da se je v enem letu spremenilo več kot prej v petih. Komaj sem znala nazaj v pisarno. Seveda je drugje. Ker so me prestavili. In presenečenje: pridem v službo in očitno nihče ne ve, kaj bi z menoj. Res super občutek. Vsi me nekaj sprašujejo. Občutek imam, da jih oviram. Nikamor ne spadam. In ves čas si ponavljam: saj je samo za šest ur ... Potem poberem stvari in jo veselo popiham domov, kjer me čaka moja mala princeska. In vsakič posebej upam, da bo kmalu bolje. Da bo deklica zdrava, da se bodo zadeve v službi uredile, da je to samo začetniška zmeda.

Že tretji dan sem ostala doma. Mala ima virozo in mislila sva, da bo kmalu bolje. Pa ni. In morala sem vzeti bolniško.

Trenutno vse čaka, da pride na vrsto. Dispozicija za diplomsko nalogo, načrtovanje poroke, razprodaje, ... Vse je postalo nepomembno. In vse lahko počaka.

Lepo zapakirana jaz?

Ena prvih stvari, ki mi padejo na pamet, ko pomislim na poroko, je poročna obleka. Bela, svetleča, nedložna, okrašena in vsaj malo kičasta.

Jaz v čem takem? Niti slučajno. Takoj sem vsem okrog sebe povedala, da ne bom nevesta iz kataloga. Da ne bom stala tam vsa nežna in krhka, če pa nisem. Seveda me že dobro poznajo. In so bili modro tiho. Nihče ni komentiral, čeprav sem komaj čakala, da me kdo zbode in ga zasujem z argumenti.

Potem sva se z bodočo svakinjo vseeno podali na raziskovanje ponudbe izposojevalnic poročnih oblek. Z obiskom sva nedvomno osrečili tri prodajalke v dveh salonih. Takoj, ko so me vprašali, kaj si želim sem odgovorila, da kavbojke. No, potem sem se vseeno vdala v usodo. Nisem pa se odpovedala neumesnim pripombam, zaradi česar je moja svetovalka zelo verjetno obžalovala privolitev, da mi pomaga pri izbiri.

Vedela sem, da bom sama sebi smešna. Nisem pa vedela, da bom stala sredi salona, v gatah in modrcu, in molila roke v zrak, prodajalke pa mi bodo oblačile to čudo. Seveda sem se potem v večini oblek počutila kot pretirano okrašena petnadstropna torta, na koncu pa ugotovila, da kilometri blaga, trakcev, bleščic in ne vem česa vsega, delajo čudeže. Iz moje postave, nedolžne žrtve nenehne lakote in lenoritisa, so ustvarile prav všečno silhueto.

Na, pa spet ne vem, kaj bi...

Bil je zadnji večer

starega leta. Počutila sem se kot vreča povoženega nagnitega krompirja. Povsem verjetno je tudi, da sem tako tudi dišala. Zakaj? Ker je bilo nujno opraviti nekaj popolnoma nepomembnih stvari še pred silvestrsko večerjo, drugače bi se kaj lahko zgodilo, da novo leto sploh ne bi prišlo. In potem bi za vedno ostali v dvatisočsedmem. Ki se nam je seveda zamerilo in smo že težko čakali, da pride novo in lepše.

No, in tako čudovita sem sedela na kavču, čutila, da nekaj ni prav v mojem želodcu, in razmišljala ali naj grem bruhat takoj ali pa mogoče še malo počakam in razmislim s katere višine je dobro ciljati školjko, če želim res kvalitetno akustiko.

Zraven mene je sedel moj moški, ki ni izgledal nič bolje od mene. Že zjutraj mu je termometer namreč dal opravičljiv razlog za gnilo počutje. In kljub temu, da je ves dan preživel v postelji, prepoten in pregret, je po večerji sedel na kavč in si zaželel moje družbe. Lepo, ane?

Potem je, kjub temu, da ga je ravnokar viličar dvignil iz postelje, pokleknil in me vprašal, če bi se poročila z njim. Od nekod je privlekel majhno rjavo škatlico in, da, za trenutek mi ni bilo več slabo. Oh, ja ... :)

Leto se je začelo

Pri nas se ves čas nekaj dogaja. Žal zadnje čase predvsem bolezni. Včasih imam občutek, da se potepamo po naši mali deželici in okrog nje, in ves čas kot magnet pobiramo vse vrste viroz. Imate virozo? K nam z njo, če je še nismo imeli. :(

Tako smo tudi silvestrovali. Najprej je kazalo, da bom letos sama sebi najboljša družba, ko bo zunaj val eksplozij in se bodo vsi prijatelji in sorodniki veseljo poljubljali, smrdeč po alkoholu, potu in še kakšni sumljivi zadevi. Sprijaznila sem se z dejstvom, da bom lepo na kavču in ob računalniku. Poskrbela sem za razvajanje brbončic in založila omaro. Očistila sem ogledalo, da bom opolnoči voščila najboljši sogovornici. Sprijaznila sem se tudi z dejstvom, da bom mogoče omagala še predno naredi usodni bam in izgine staro leto in vse, kar sem si naložila, da bom do takrat opravila, pa seveda nisem. In kaj se je zgodilo? Omagana sem zaspala pred osmo zvečer. Izmučila me je trebušna viroza, ki je svoje kremplje pokazala med silvestersko večerjo. Dragi je obležal pred menoj. Z drugo diagnozo. In seveda, zakaj bi mirno spali, če se tudi Zoja slabo počuti. In tako smo zadnje ure starega in prve novega preležali v postelji in prebedeli na toaleti. Seveda je ves čas pokalo in pomislila sem, da bo mogoče letos konec sveta, pač malo z zamudo. Na koncu pa ugotovila, da ni nič drugače. Da preživiš tudi če opolnoči ne sediš na kavču in se trudiš biti prešerno razpoložen. Leto se vseeno začne. In čisto mogoče je, da bo lepše od lanskega.

Nekaj za dušo

Za nami je norišnica.
Pobližje smo spoznali rota virus in vse sladkosti, ki jih prinaša s seboj. Začetnica je bila seveda Zoja, ki je že prvi dan zaradi nenehnega bruhanja pristala na infekcijski kliniki. Jaz pa seveda z njo. Dobili sva prijeten akvarij s pogledom na novo pediatrično kliniko in ljubljanski prometni kaos. Po štirih dneh bivanja na dveh kvadratnih metrih, prepričevanja Zoje naj vendarle kaj popije, spanja na nečemu, čemur bi težko rekli postelja in pogledu na ubogo malo princesko, ki ni bila niti senca same sebe, so naju končno spustili domov. Ugotovila sem, da imam najboljšo posteljo na svetu, pa čeprav škripa in čeprav je pod njo debela plast prahu.

Počasi smo, Zoja in vse naslednje žrtve nesramne viroze, okrevali in stvari so se začele postavljati na ustaljene tirnice.

In včeraj sva si z dragim privoščila prav posebno razkošje. Koncert Vlada Kreslina v Cankarjevem domu. Njegov glas je nežno božal in zares sva si odpočila in uživala, kot že dolgo ne. Ko sva kupila karte sem imela pomisleke, saj cena ni bila tako majhna. A imela sva odlične sedeže, čisto blizu odra. Koncert je bil vsekakor vreden ogleda, cene in časa in skrbi z iskanjem varuške v ponorelem decembru. Hvala Anže ;)

Jasno je, katere pesmi mi že cel dan odmevajo v glavi in kateri cd se danes vrti še in še in še, ... :D