Spomin zlate ribice

Menda je blazno moderno pisati bloge. Jonas je za to celo dobil viktorja. Vau.
No, jaz bom najprej zadostila samo lastno radovednost, kakšen občutek je tole. In prepričana sem, da mi bo v veselje prebirati svoje objave kdaj v prihodnosti.

Glede na moje trenutne spominske sposobnosti pa mi vse skupaj lahko pride prav, ko se bom, na primer, poskušala spomniti, kdaj sem imela zadnjo menstruacijo, kdaj sem nazadnje obiskala sorodnike, ki jih bolj nerada obiskujem, ali kdaj me je dragi nazadnje vroče poljubil.

Po pravici povedano, se mi je že nekajkrat zgodilo, da sem, na primer prišla k napačnemu zdravniku, h kateremu je bilo moje dete naročeno naslednji dan in zamudila na pregled k tistemu, ki naju je zares pričakoval.

Mislim, da zaradi takšnih in podobnih zmešnjav dragi že resno razmišlja, da bi me vtaknil v kakšno institucijo, kjer bodo zame ustrezno poskrbeli, on pa si bo med tem oddahnil.

Ampak zaenkrat mu tega veselja še ne dopuščam. Likalnik izklopim in potem še nekajkrat preverim, če sem to zares storila. In po petih minutah stanja v srambi in razmišljanja, po kaj sem prišla, se navadno spomnim, da sem namenjena na vrt in grem po zelenjavo.

Eh, resno upam, da dobim tistih nekaj možganskih celic, ki so mi služile pred porodom, nazaj še preden mi odvzamejo opravilno sposobnost.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nakupovanje po naše

Pustni torek ...

Nekaj za dušo