Pustni torek ...
nekaj let nazaj.
Slišim trkanje na vrata, a je še prezgodaj, da bi ga upoštevala. Ker ne poneha, se vseeno oglasim. Pravzaprav zamrmram v znak, da hrup sicer slišim, a ga nisem pripravljena upoštevati.
Pred vrati je mami, ki mi sporoča, da je zunaj precej snega in da smo ostali brez elektrike. Odgovorim ji s kratkim 'aha' in 'še pet minut' in se zavijem nazaj v toplo odejo. Najbrž poznate občutek. Mmmmmm. Potem pa še enkrat pomislim, kaj sem pravkar izvedela. Sneg? Sneg vendar obožujem. Tako lep je, čist, mehak in čaroben. Naravnost čudovit. Sposoben prave čarovnije, prekrije vse napake v naši vasici. Vse je preprosto belo. Za takšen užitek sem zadnje čase prikrajšana. Zato odprem najprej eno in nato še drugo oko, pogledam okrog sebe in se spomnim, da ne bo nič z razsvetljavo in drugimi samoumevnimi prednostmi električne energije. Noro! Takšnega jutra vendar ne smem prespati! Po pogledu skozi okno je odločitev jasna: danes ne grem v službo.
V nekaj trenutkih si kar čez pižamo navlečem smučarske hlače in bundo in že sem na dvorišču. Pa ni prazno. Na pustni torek ob šestih zjutraj smo na našem dvorišču trije člani družine, vsak s svojo lopato v rokah. Začenjamo akcijo - malo odmetavanja snega in veliko zabave. Najprej nam predstavo uprizori naš mačkon, ki je za takšno količino snega premajhen. Podi se po kupih in iz snežne beline se vidijo samo njegova majčkena siva ušesa. Drugi mačkon je bolj lene sorte. Sedi na kuhinjskem oknu in opazuje kosme, kako padajona teraso, kjer se je poleti sončil.
Mi pa smo v akciji. Z lopato mečemo sneg z dvorišča, dokler nas kaj ne zmoti. Recimo brat. Zakadi se vame in kmalu tudi sama postanem del snežene odeje. Mami mi poskuša pomagati. Z lopato vsuje sneg na brata, a on se ne da. Seveda je na vrsti tudi mami. Z Alešem združiva moči in že se smeji na tleh. Poskuša se jeziti, pa ji ne gre. Tako se smejimo, da najbrž tudi sosedje ne morejo več spati.
Ko je naša zabava na vrhuncu, se zaspano prikaže mlajši brat. Oblečen je v smučarski kombinezon in pripravljen na akcijo. Takoj tudi on dobi svoje in pristane v največjem kupu snega. Do osmih je dvorišče očiščeno. Mlajši brat in mami se odpravita novim zmagam naproti, sneg pa še ne namerava izgubiti bitke z nami in vztrajno zakriva asfaltno sivino.
Prijetno utrujena se odpravim v hišo. Toplo je, kurjave na drva izpad elektrike ne moti. Sedem za kuhinjsko mizo in ob čaju z medom in opazujem ples snežink. Razgled mi zastirajo drevesa. Danes so oblekla svojo najlepšo obleko, čudovita so. Kaj je lepšega od te beline, ki prekriva prav vsako ped naših vrtov.
Čakam svoj pustni krof in premišljujem o tem, kako so nekatera jutra lahko zares magična, pa za to res ni treba veliko.
Slišim trkanje na vrata, a je še prezgodaj, da bi ga upoštevala. Ker ne poneha, se vseeno oglasim. Pravzaprav zamrmram v znak, da hrup sicer slišim, a ga nisem pripravljena upoštevati.
Pred vrati je mami, ki mi sporoča, da je zunaj precej snega in da smo ostali brez elektrike. Odgovorim ji s kratkim 'aha' in 'še pet minut' in se zavijem nazaj v toplo odejo. Najbrž poznate občutek. Mmmmmm. Potem pa še enkrat pomislim, kaj sem pravkar izvedela. Sneg? Sneg vendar obožujem. Tako lep je, čist, mehak in čaroben. Naravnost čudovit. Sposoben prave čarovnije, prekrije vse napake v naši vasici. Vse je preprosto belo. Za takšen užitek sem zadnje čase prikrajšana. Zato odprem najprej eno in nato še drugo oko, pogledam okrog sebe in se spomnim, da ne bo nič z razsvetljavo in drugimi samoumevnimi prednostmi električne energije. Noro! Takšnega jutra vendar ne smem prespati! Po pogledu skozi okno je odločitev jasna: danes ne grem v službo.
V nekaj trenutkih si kar čez pižamo navlečem smučarske hlače in bundo in že sem na dvorišču. Pa ni prazno. Na pustni torek ob šestih zjutraj smo na našem dvorišču trije člani družine, vsak s svojo lopato v rokah. Začenjamo akcijo - malo odmetavanja snega in veliko zabave. Najprej nam predstavo uprizori naš mačkon, ki je za takšno količino snega premajhen. Podi se po kupih in iz snežne beline se vidijo samo njegova majčkena siva ušesa. Drugi mačkon je bolj lene sorte. Sedi na kuhinjskem oknu in opazuje kosme, kako padajona teraso, kjer se je poleti sončil.
Mi pa smo v akciji. Z lopato mečemo sneg z dvorišča, dokler nas kaj ne zmoti. Recimo brat. Zakadi se vame in kmalu tudi sama postanem del snežene odeje. Mami mi poskuša pomagati. Z lopato vsuje sneg na brata, a on se ne da. Seveda je na vrsti tudi mami. Z Alešem združiva moči in že se smeji na tleh. Poskuša se jeziti, pa ji ne gre. Tako se smejimo, da najbrž tudi sosedje ne morejo več spati.
Ko je naša zabava na vrhuncu, se zaspano prikaže mlajši brat. Oblečen je v smučarski kombinezon in pripravljen na akcijo. Takoj tudi on dobi svoje in pristane v največjem kupu snega. Do osmih je dvorišče očiščeno. Mlajši brat in mami se odpravita novim zmagam naproti, sneg pa še ne namerava izgubiti bitke z nami in vztrajno zakriva asfaltno sivino.
Prijetno utrujena se odpravim v hišo. Toplo je, kurjave na drva izpad elektrike ne moti. Sedem za kuhinjsko mizo in ob čaju z medom in opazujem ples snežink. Razgled mi zastirajo drevesa. Danes so oblekla svojo najlepšo obleko, čudovita so. Kaj je lepšega od te beline, ki prekriva prav vsako ped naših vrtov.
Čakam svoj pustni krof in premišljujem o tem, kako so nekatera jutra lahko zares magična, pa za to res ni treba veliko.
Komentarji
Samo škoda ko snega ni več, kajne?