Pomladni dan
Že dolgo me ne prebuja več budilka. Kje pa. Prebudijo me nežne ročice, ki iščejo jutranjo dozo crkljanja. In potem odprem najprej eno oko in poskušam podaljšati noč. Ponavadi kaj kmalu odprem še drugo oko in se vdam v usodo. Eh, spanje je za mehkužneže. Spanje je precenjeno. Kaj ne? Skozi tisto malo prostora v roleti že silijo prvi žarki. Jutro je. Dvignemo roleto in spustimo v sobo jutranjo zarjo. Živjo, dan. Gremo novim zmagam naproti. Jutra med vikendom so lahkotna, ležerna. Nikamor se ne mudi. Pa kaj potem, če težko odpremo vrata kopalnice zaradi kuuuupa umazanega perila. Pa kaj potem, če je v kotu prah. Kaj potem, če moram na poti do kavča stopati čez igrače. Vse bo počakalo. No, nekomu se vendarle mudi. Možu. Delo ga čaka, zato se hitro poslovi. Prej odide, prej bo doma. Prav. Hvala za risanke. Hvala za jutanji program na nacionalki. Prižgem tv in zdaj imam nekaj časa samo zase. To pomeni, da se lahko umijem in oblečem. Da celo lahko zamesim kruh. Rada mesim kruh. Prije