Pomladni dan

Že dolgo me ne prebuja več budilka. Kje pa. Prebudijo me nežne ročice, ki iščejo jutranjo dozo crkljanja. In potem odprem najprej eno oko in poskušam podaljšati noč. Ponavadi kaj kmalu odprem še drugo oko in se vdam v usodo. Eh, spanje je za mehkužneže. Spanje je precenjeno. Kaj ne?

Skozi tisto malo prostora v roleti že silijo prvi žarki. Jutro je.

Dvignemo roleto in spustimo v sobo jutranjo zarjo. Živjo, dan. Gremo novim zmagam naproti.

Jutra med vikendom so lahkotna, ležerna. Nikamor se ne mudi. Pa kaj potem, če težko odpremo vrata kopalnice zaradi kuuuupa umazanega perila. Pa kaj potem, če je v kotu prah. Kaj potem, če moram na poti do kavča stopati čez igrače. Vse bo počakalo. No, nekomu se vendarle mudi. Možu. Delo ga čaka, zato se hitro poslovi. Prej odide, prej bo doma. Prav.

Hvala za risanke. Hvala za jutanji program na nacionalki. Prižgem tv in zdaj imam nekaj časa samo zase. To pomeni, da se lahko umijem in oblečem. Da celo lahko zamesim kruh. Rada mesim kruh. Prijetno je. Misel na topel domač kruh. Pa vonj, ko se peče. In občutek, ko gnetem testo.

Po zajtrku pustimo času, da naredi svojo čarovnijo s testom za kruh, zaposlimo elektronske hišne pomočnike in jo ucvremo ven.

Ven, na sonce, ven, na travnik, ven, na svež zrak. Juhej.

Rada živim na deželi. Za moja otroka ni lepšega igrišča kot so travniki, za Jakoba ni lepše igrače kot so rožice, ki jih trga po travi, kamenčki, ki jih preklada in seveda tudi poizkuša. Zoja vzame kolo. Fino. Pri nas ni pločnikov, ni drvečih avtomobilov. No, avtomobili so. Ampak ni jih veliko, kadar kakšen pride se pač umaknemo. Spustimo se z dvorišča in se zapodimo v malico. Na robu travnika se namreč šopirijo slastne dišeče gozdne jagode. Jakob vpije, ker mu ust ne polniva dovolj hitro. Vsi rdeči okog ust in nasmejani jo ucvremo še na kratek sprehod pred Jakobovim dremežem.

Ko mali zaspi je čas za manj prijetna gospodinjska opravila. Punci skupaj skuhava kosilo. Že diši. V pečico potisneva tudi gmoto testa, ki bo čez slabo uro dišeč kruhek. V vrtu nabereva solato. Tako. Kosilo je pripravljeno. Čaka enega fanta, da pride domov in drugega, da odpre očke.

S polnim trebuhom si je najbolje vzeti odmor. Mož skuha kavo, jaz vroč kruh zavijem v debel servet, otroka pa se zapodita v igrače. Tiste, ki ležijo na tleh v dnevni. In one, ki jih še nista uspela zmetati iz škatle. Prav lepo se igrata. Kratek čas, seveda. Ravno dovolj dolgo, da spijeva kavo na balkonu z razgledom med cvetoča drevesa in čudovito zelene travnike. Kako to prija. Oči se spočijejo, misli tudi.

Čarovnija popusti in iz dnevne se sliši jok. Harmonično vzdušje je prekinil manjši konflikt med bratcem in sestrico. Je že tako, da igrača ne gre na pol in da Jakob noče gledat, kako lepo Zoja sestavlja kocke.

V takih primerih je, sploh, kadar vreme dopušča, najpametnejša rešitev hiter umik. Vzamemo nahrbtnik za malega in jo mahnemo v hrib, do cerkvice. Po poti poslušamo ptičke, nabiramo storže, se lovimo in skrivamo za grmovjem, in na cilju smo, kot bi mignil. Seveda se potem nujno usedemo na obzidje in malicamo. Malica je obvezna. Ni važno, kako dolga je pot važno, da je na cilju odmor z malico. Jakob odmor izkoristi za spoznavanje flore in favne. Tako z rokami, kot z usti. Vmes malo popije in poje celo nekaj tistega, kar šteje za hrano tudi po naših merilih.

Še kratek spust, hop, čez goščavo in že smo na prostranem travniku. Diši po cvetočem bezgu in seveda naberemo nekaj cvetov, ki bodo osnova za slastni napitek. Potem pa zdivjamo po travniku navzdol, med nasadom drevja, pod cvetočo češnjo, naravnost na babičino dvorišče. Heeeeej, še dobro, da ima babica sveže pecivo, domač jabolčni sok, novo žogo in dovolj energije. Ko se igri pridruži še dedek je jasno: doma bomo ravno pravi čas za kopel in pravljico.