Čas pa kar beži

In medtem, ko vijugaš med ovinki, ko plezaš na gore izzivov in preskakuješ jezera sprememb, medtem se zgodi ... življenje.

Preden se zaveš je minilo leto, kaj leto, desetletje. Vmes so se nekateri rodili, drugi poslovili, tretji pa samo postarali.

 

Naša družina že več kot štiri leta šteje pet članov in ima šesto leto nov naslov, na katerem ima vsak kotiček zase.

To pomeni tudi to, da meni zmanjkuje časa med tem, ko poskušam kotičke vzdrževati vsaj približno čiste in želodčke polne in zadovoljne.

 

Ob hiši imamo tudi vrt, ta me še posebej veseli. Sanjarila sem, da bo čudovita džungla, kjer bodo same od sebe rasle različne vrste zelenjave in zelišč, božanskega okusa, jaz pa se bom vsake toliko sprehodila mimo, pobožala rastline, jih nekaj nabrala v svojo rustikalno košaro in vdihovala nadzemeljske vonjave. Medtem, ko bodo okrog mene brenčale čebele in letali metulji, okrog nog pa se bo smukala mačka (ali tri), se bom nasmehnila, zadovoljna nad blagoslovom, ki me je doletel.

Ker pa resničnost in sanje pogosto niso v ravnovesju, je moj vrt vsako leto malo bolj vegast in zaraščen, nekatere rastline pa ne dosežejo svoje zrelosti. A zakaj? No, včasih me prehiti kakšen drug predstavnik živih bitij, ki je že mogoče na začetku prehranjevalne verige, a se prav lahko prerine v vrsti za hrano z mojega vrta. Včasih zafrknem najbolj enostavne vrtičkarske opravke. Včasih kakšna sadika ni zadovoljna z življenjskimi pogoji, ki jih moj vrt nudi. Zaenkrat sva v najslabših odnosih z brstičnim ohrovtom. Njegovo nehvaležno bilkovje namreč nikakor ni zadovoljno z all inclusive ponudbo, ki mu jo nudim. Ampak hej, tako ali tako kmalu, ko dodobra požene, pritečejo belorite dolgonoge gospodične in ga, prav nič gosposko, pokosijo do tal.

 

In hej, naša hiša ima osem prebivalcev. Če ne štejemo tistih, ki so se vanjo povabili sami in jih vztrajno odganjamo in izganjamo. Dodatni trije imajo kožuščke. Eden od njih laja, dva pa predeta. No, eden prede in mijavka. Drugi deluje, kot, da ima prazne baterije. Dasiravno je njegova poraba večja od porabe slonice Gange v ljubljanskem Živalskem vrtu, sem prepričana.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nakupovanje po naše

Slika
Preden sem zanosila sem vedela, da dojenčki lulajo in kakajo . Tudi to sem vedela, da te ne pustijo spati in celo to, da zbolijo, imajo krče in nagajajo. Ampak nihče mi ni povedal, da nagajajo tako majceni človečki. Včeraj smo si privoščile na babji šoping . Pred dobrim letom je to pomenilo pohajkovanje po trgovinah, kavica, sladoled in še malo sprehajanja, veliko čvekanja in svoboooodooo . Zdaj je povsem drugače. Že v prvi trgovini se moja pikapolonica odloči, da nakupovanje ni zanjo in da ona že ne bo sedela v vozičku, če se je naučila hoditi. Torej vstane iz vozička in ne preostane mi drugega, kot da jo postavim na tla. Seveda se je takoj pognala v beg pred oblastno mamo, ki jo hoče držati za roko in gledati dolgočasne cunje. Zanjo, da ne bo pomote. Ko sem se že začela potiti kot pujs in obupala nad mislijo, da bom kupila karkoli, se nama pridruži Andreja. Andreja je Zojina najljubša teta. No, pravzaprav je tudi njena edina teta, ampak Zoja jo ima neskoooončno rada in cvili od n
Preberite več

Pustni torek ...

Slika
nekaj let nazaj. Slišim trkanje na vrata, a je še prezgodaj, da bi ga upoštevala. Ker ne poneha, se vseeno oglasim. Pravzaprav zamrmram v znak, da hrup sicer slišim, a ga nisem pripravljena upoštevati. Pred vrati je mami, ki mi sporoča, da je zunaj precej snega in da smo ostali brez elektrike. Odgovorim ji s kratkim 'aha' in 'še pet minut' in se zavijem nazaj v toplo odejo. Najbrž poznate občutek. Mmmmmm. Potem pa še enkrat pomislim, kaj sem pravkar izvedela. Sneg? Sneg vendar obožujem. Tako lep je, čist, mehak in čaroben. Naravnost čudovit. Sposoben prave čarovnije, prekrije vse napake v naši vasici. Vse je preprosto belo. Za takšen užitek sem zadnje čase prikrajšana. Zato odprem najprej eno in nato še drugo oko, pogledam okrog sebe in se spomnim, da ne bo nič z razsvetljavo in drugimi samoumevnimi prednostmi električne energije. Noro! Takšnega jutra vendar ne smem prespati! Po pogledu skozi okno je odločitev jasna: danes ne grem v službo. V nekaj trenutkih si kar čez
Preberite več

Nekaj za dušo

Slika
Za nami je norišnica. Pobližje smo spoznali rota virus in vse sladkosti, ki jih prinaša s seboj. Začetnica je bila seveda Zoja, ki je že prvi dan zaradi nenehnega bruhanja pristala na infekcijski kliniki. Jaz pa seveda z njo. Dobili sva prijeten akvarij s pogledom na novo pediatrično kliniko in ljubljanski prometni kaos. Po štirih dneh bivanja na dveh kvadratnih metrih, prepričevanja Zoje naj vendarle kaj popije, spanja na nečemu, čemur bi težko rekli postelja in pogledu na ubogo malo princesko, ki ni bila niti senca same sebe, so naju končno spustili domov. Ugotovila sem, da imam najboljšo posteljo na svetu, pa čeprav škripa in čeprav je pod njo debela plast prahu. Počasi smo, Zoja in vse naslednje žrtve nesramne viroze, okrevali in stvari so se začele postavljati na ustaljene tirnice. In včeraj sva si z dragim privoščila prav posebno razkošje. Koncert Vlada Kreslina v Cankarjevem domu. Njegov glas je nežno božal in zares sva si odpočila in uživala, kot že dolgo ne. Ko sva kupila kart
Preberite več