NAJINE POROČNE (NEZ)PRIGODE
Zgodba ima pravzaprav dva začetka. Prvi sega v daljno leto v prejšnjem tisočletju, v miklavžev večer. Ko sem, varno skrita pod masko Luciferjeve pomočnice ustahovanje najmlajših nadaljevala v lokalni diskoteki. In tam je bil tudi on. Takrat so se mi prvič zatresla kolena, ustnice pa prvič dotaknile v poljub.
Pot naju je potem, po mnogih ovinkih, križiščih, enosmernih cestah in še čemu, pripeljala do drugega začetka zgodbe.
Ta se je zgodil v zadnjih urah predlanskega leta. Ko je najina princeska že sladko spala, ko smo pojedli silvestrsko večerjo in po tem, ko je Matjaž že ugotovil, da z njegovim zdravjem ni vse v najlepšem redu, jaz pa sem se temu odkritju približevala. Povedano drugače, rota virus v polnem zagonu. Kakšni so simptomi pa verjetno veste …
Torej, v tem romantičnem vzdušju sva sedela na kavču in premišljevala sem ali naj tečem na wc takoj ali počakam še kakšno minuto. Takrat je moj dragi pokleknil in na dan privlekel škatlico s prstanom. S slabotnim glasom me je vprašal, če se bom poročila z njim. Izlet v toaleto sem preložila in pogoltnila slabost. Za trenutek sem pozabila, da mi kaj manjka. Seveda sem rekla da, kaj pa drugega. Kljub temu, da sem nekje pol leta po začetku prvega dela zgodbe zatrjevala, da se jaz ne bom nikoli poročila. Eh, saj veste kako je z zarečenim kruhom.
Veselo sem si nadela prstan in tekla v spodnje nadstropje sporočit veselo novico. No, za mamino denarnico mogoče ne tako zelo veselo, ampak za vse sorodnike in še koga, ki so grozno trpeli ob dejstvu, da živiva v grehu, se ubadali s tem kaj bodo rekli ljudje in še čem, zanje je bila novica vsekakor zelo vesela. Mene so prevevali mešani občutki. Seveda sva se že zmenila, da se poročiva. Seveda sva se zmenila, da se poročiva še preden zanosim. Seveda je bila to še ena peka hrustljavega zarečenega kruha. Pač ni se nama dalo, noben trenutek ni bil pravi.
Ko se je rodila Zoja pa sva ugotovila, da so nekatere stvari preprostejše, če si poročen.
Čeprav sem bila prepričana, da ne bom komplicirala s poroko, da me pravzaprav malo zanima kako in kaj, glavno, da je žur in da dobim tisti kos papirja, me je kmalu po prvih malenkostih načrtovanja odneslo v tok dogajanja.
Tako sva določila datum v aprilu in rezervirala ansambel. Po nekaj tednih pa sva ugotovila, da je časa premalo in datum poroke prestavila v september.
In začela kljukati seznam. Najprej sva spet rezervirala ansambel, ki je igral na poroki prijateljev, ker pač nimava časa, da bi iskala glasbenike. Potem sem se zaljubila v grad Jable in uredila vse potrebno za poroko pri njih, čeprav so bili stroški kar veliki, saj se ne da urejati z upravniki gradu, temveč z organizatorko, s katero imajo pogodbo. Plačala sva in čakala na dan D. potem sva izbrala gostišče. Hotel Medno. Tam sva se že dogovarjala za meni, prostor nama je bil všeč, skratka bila sva vedno bolj navdušena. Potem sva sklenila kompromis in začela urejati še stvari za cerkveno poroko. Jaz, ki na začetku nisem bila prav nič navdušena nad tem, sem se potihem začela veseliti, ko sva izbrala čudovito majhno cerkvico sredi gozda.
Organizacija je potekala kar v redu, glede na to, da sva bila popolnoma neizkušena in da nimava veliko prostega časa. Izbrala sva tudi priči, mojega brata in Matjaževo sestro.
Potem pa se je začelo. Ko sva prišla v Medno, da izbereva jedilnik so nama povedali, da so pomotoma rezervirali dve poroke na isti dan. Ups. Da sicer še niso nikoli imeli toliko dela, pa da bo vse ok. Seveda. In da žal ni na voljo nobene sobe v hotelu tisto noč. Ups. Da torej nimajo sobe, kamor bomo dali naše otroke spat. Ops. Pokadilo se mi je iz ušes in začutila sem željo po vpitju. Pa nisem. Nekako so nama obljubili, da bo vse ok. In sprijaznila sem se s tem, da najbrž ne bo.
Prvi julijski teden je sledil naslednji šok. Brata je v službi, med prečkanjem ceste zbil avto. Imel je nepopisno srečo, saj je končal na postelji v travmatološki kliniki, s precej poškodbami, pa vendar živ. Hvaležni smo bili vsem silam, ki so tisto noč pazile nanj in počasi je okreval. Vendar je bilo jasno, da ne bo mogel stati ob meni na moj veliki dan. Tako sem za to nalogo prosila teto, ki me ni pustila na cedilu.
Tako je šla teta tudi z menoj v poročni salon, saj mi ni bila nobena obleka všeč, čas pa je neusmiljeno tekel. Skupaj z mojo mami smo izbrale obleko, ki sicer ni bila tisto, kar sem želela, a eno si pač moram izbrat, časa za letanje po salonih pa nimam. Plačala sem torej ne ravno majhno aro za obleko in mešanih občutkov odšla.
Potem pa sva z Matjažem šla v mesto kupovat obleko zanj. In v Nami sem šla mimo kotička Urše Drofenik. Zagledala sem njene čudovite stvaritve in jih kazala Matjažu. Škoda, ker obleko že imam in ker so oblikovalski izdelki tako dragi, sem si rekla in odšla z njim v zgornje nadstropje. Medtem, ko je bil on v garderobi sem smuknila nazaj dol in uživala v pogledu na obleke. Spretna trgovka me je prepričala, da sem eno poskusila. Nisem mogla verjet svojim očem. Iz moje postave, ki ji je nosečnost pustila mastno sled, je naredila čudež. Gospa me je prepričala, da obleka sploh ne bo draga, da je časa še dovolj in da mi ne bo treba k Urški v Rogaško. Tako sem se dogovorila za srečanje z Urško in bila prepričana, da bodo v Mod artu, kjer sem obleko rezervirala, razumevajoči in mi bodo omogočili, da za del rezervacije izberem kaj iz njihovega salona. Pa sem se močno uštela. Gospa ni bila prav nič prijazna, ni bila pripravljena na dogovarjanje, odločena, da sem jim ta denar podarila. Še več, z lažjo me je ukanila, da sem dala pisno izjavo, da obleke ne bom potrebovala.
Besna sem bila, pa tudi vesela, da z njimi ne bom imela več opravka in bom imela čudovito obleko, tako kot sem si jo vedno želela. Cela obleka, skupaj s šalom me je stala manj, kot izposoja obleke v Mod artu. Pa še nova je, moja in kot ulita.
Dva tedna pred pomembnim dogodkom sem se z dekleti poslovila od samskega stanu in imele smo se lepo. Naslednji vikend je bil na vrsti Matjaž. Skrbelo me je, njega pa še bolj. O fantovščinah je slišati veliko komaj verjetnih in nič kaj prijetnih zgodb. Pa vendar se ni dal. Kaj bodo pa mislili, če ne bo fantovščine. Da je copata. To pa ne. In je šel. Meni so se ure neskončno vlekle in z Zojo sva legli spat, telefon pa sem položila na nočno omarico. Ob treh ponoči je zazvonil. Klical me je moj brat in me pomiril, naj mirno spim, da je z ženinom vse ok, da ga itak on pazi. In sem zaspala. Pa ne mirno.
Proti jutru sem dobila nekaj čudnih klicev okajenih zabavljačev, s katerih sem lahko ugotovila, da je Matjaž poškodovan in na urgenci. V meni se je nabirala jeza, huda jeza. Ko se je že zdanilo je v spalnico prikorakala družba. Moj bodoči mož, z mavcem, na berglah in močno zibajoč, smrdeč po alkoholu, ki se je komaj zavedal dogajanja okrog sebe. Z njim pa moj brat in še dva fanta, vsi so se držali podboja na vratih in se trudili dajat vtis, da so trezni, majali pa so se kot, da bi se peljali z mestnim avtobusom muzejske starosti. Prepričevali so me, da niso nič krivi, da ni konec sveta in še kaj, čeprav sem jih bolj malo slišala. V moji glavi se je podirala hišica iz kock. Vse urejeno, obleka v omari, datumi, ure, vse določeno, pecivo pečeno, kup stvari plačanih, moj bodoči mož pa opita gmota z mavcem in s pomožnima nogama. Prijelo me je, da bi mu spakirala kovčke. Bedak. Vse je uničil. Kaj pa zdaj?
Nič, poroka bo, bo pač na berglah, kar naj ga boli, sami si je kriv, sem si rekla. Čudna poroka bo to, brez plesa, brez čudovitih fotografij. Čudna. A se je izkazalo, da ne bo šlo. Da tudi stat ne bo mogel, da je zlomljen gleženj in to ni kar tako. Da bi bila vseeno prevelika cena. Pogoltnila sem cmok v grlu, vzela telefon in klicala sva vse svate in dobavitelje in jim sporočila, da je poroka za dva meseca prestavljena. Tako, mala malica. Bom pač kupila bolero, mogoče bo celo sneg. To bi bilo sanjsko. Pecivo smo zamrznili, nekaj smo ga pojedli. Večina dobaviteljev je bila razumevajoča, nobeno plačilo ne bo propadlo.
Po tem, ko je Matjaževa noga že nekaj časa okrevala v mavcu, pa so ugotovili, da bo potrebna operacija. Sprejeli so ga v bolnišnico in čakali smo. Jasno je bilo, da do novembra ne bo okreval. Spet sva vzela v roke telefone in tokrat sporočila, da poroko prestavljava za nedoločen čas. Okrevanje je bilo dolgo, vmes smo zamenjali koledar in začela se je prebujati pomlad.
Naj omenim še to, da je Matjaž samostojni podjetnik, mizar. In da smo bili torej pet mesecev brez njegovih dohodkov.
Ko sva bila prepričana, da je okreval, sva izbrala nov datum, aprilski.
In spet se je usulo. Najprej so nama v restavraciji, ki je bila v Mednem povedali, da so z novim letom prekinili pogodbo.
Potem nama je organizatorka z Jabel vztrajno odlagala srečanje, nikakor se nismo mogli uskladiti, na koncu je rekla, da nama bo vrnila denar, ker ne dela več na Jablah in naj urejava z novo organizatorko. Denarja pa ni in ni bilo. Imela je sestanke, potovanja, sejme, skratka nisva mogla do nje. In sem klicala na grad, kjer so nama povedali, da so z njo prekinili pogodbo, ker ni plačevala računov. Stemnilo se mi je pred očmi. Veliko denarja sva ji dala in zdaj ga ne bova dobila nazaj. Klicala sem naokrog, spraševala po svojih pravicah, odločena, da naredim vse, da pridem do denarja, pa četudi ga potem dam prvemu, ki pride mimo. Ko sem že skoraj obupala, da bo šlo brez sodišča, pa me je gospa poklicala in rekla, da bo denar vrnila, naj pridem v lokal blizu službe. Joj, kako sem vesela, ko sem držala kuverto v rokah. Stroški poroke so veliki, tu pa je bilo več kot polovico moje plače.
Odločila sva se, da ne bova še enkrat izzivala sreče in Jable črtala s seznama.
Ravno v tistem času pa se je skrivaj poročila moja prijateljica in ko mi je razlagala o svoji dogodivščini sem se odločila. Ko sem razložila svoje želje bodočemu možu, je bil takoj za.
Tako sva se nekega sončnega popoldneva v spremstvu najine male princeske odpeljala na matični urad v Sežano. Nekaj dni prej sem poklicala prijateljico, če bosta s partnerjem najini priči, ostalim pa ne bova ničesar povedala, da se ne najde kdo, ki bi si vzel pravico vmešavanja in bi naju poskušal prepričati, da si premisliva. Saj ne bi bil uspešen, veliko slabe volje pa bi vseeno povzročil.
S prijazno matičarko sva se dogovorila, da se čez 14 dni srečamo v pravljičnem Štanjelu.
Tik pred zdajci sva našla še odličnega fotografa, ki je bil pripravljen na pustolovščino.
Malo pred dnevom D pa je prijateljica zbolela in ostala sva brez prič. Rešili sta naju najini „uradni“ poročni priči, za kateri sva bila prepričana, da tako ali tako nimata časa. A naključje je hotelo, da sta imeli, čeprav navadno kar naprej zasedeni, tisto soboto obe prosto.
V zadnjem hipu se nisem mogla upreti in sem povedala za načrte domačim. Mami in brat sta se odločila, da prideta to čudo pogledat in pripeljala sta se v Štanjel.
Tisto soboto je sijalo sonce. Doma smo se uredili, za svoj izgled se imam zahvaliti spretnostim svakinje in Matjaževe poročne priče v eni osebi. Pobrali smo stvari in prtljago za dvodnevni dopust, Matjaž pa je dopoldne porabil za nakupovanje jakne. Zjutraj je namreč ugotovil, da ne ve, kaj bi oblekel. Ah, moški.
Pot do Štanjela je minila s kančkom treme in vznesenega pričakovanja. Naj omenim, da nihče od naju v tem kraškem mestecu pred tem še ni bil. Videla sva slike, slišala pričevanja prijateljev in to je bilo dovolj.
Ko smo prispeli na cilj sva vedela, da sva se odločila prav. Mesto nas je sprejelo v svoje varno obzidje, mirno in tako drugačno. Ker smo si vzeli nekaj časa rezerve smo odšli še v restavracijo na kavo in počakali, da pridemo na vrsto.
Pred nama je bila klasična poroka, s poročno obleko, veliko svati, glasbeniki in rižem.
Midva pa športno elegantna, s tremi svati, fotografom in pričama. Hehe.
V poročni dvorani smo se smejali, Zoja je poskrbela, da nam ni bilo dolgčas. Se je pa dolgočasila ona in je spraševala kdaj gremo na morje, če sva ji obljubila. Ko sva zapuščala dvorano, so naju najini trije svatje zasuli z rižem za srečo, privoščili smo si kozarec šampanjca in potem smo s pričama odšli še na odlično kosilo v tamkajšnji restavraciji.
Potem pa smo se odpeljali v Koper, kjer smo imeli rezerviran mini dopust, prezgodno poročno darilo, ki pa bi mu kmalu potekla veljavnost. Preživeli smo čudovit vikend, se nakopali, uživali sami in se napolnili z novo energijo. Cel vikend uživanja skupaj s poroko in vsem ostalim nas je (če odštejemo bon za hotel) stal manj, kot bi samo poročni obred na gradu Jable. Juhej.
Čakala naju je samo še cerkvena poroka in seveda žur za vse, ki jih imava rada. Urejanje podrobnosti nama je šlo kar dobro, nihče ni kompliciral, vse je potekalo brez težav. Pecivo smo pekli doma, pomagale so mame, babice in teta.
16. aprila je vreme pač muhasto. Pa ne samo vreme. Ob pol 7h zjutraj smo bile dogovorjene s frizerko, da pride k nam domov. Pa je ni bilo in tudi telefon je imela izklopljen. Po eni uri čakanja nam je bilo jasno, da moramo iskati novo rešitev. Ogoržena so bila tri naglavna okrasja. Moja mami je našla rešitev zase, midve s svakinjo pa sva preklicali vse salone, ki sva se jih spomnili, a nihče ni bil pripravljen v zadnjem trenutku urediti obeh.
Rešila naju je teta, oziroma njen frizer v Studiu 4, ki je bil pripravljen vzeti obe, pa še vizažistko sva lahko pripeljali s seboj. Tako smo se ob osmih narisale v salonu, kjer so nam skuhali kavo in najprej pomasirali znervirano nevesto.
Okrog enajste sva v glavo popolnoma urejeni in oblečeni v trenerke že maširali proti parkirni hiši. Hvala, Edo.
In hvala, Nataša. Nataša je namreč že navsezgodaj prišla k nam domov, izdatno nudila moralno podporo, poleg tega pa popolno oskrbo Zoji, ki se v njeni družbi vedno odlično počuti.
Doma smo se oblekli in odhiteli na poročno kosilo, potem pa še na šampanjec. Čas je mineval in bližala se je ura, ko smo morali biti pred cerkvijo. A je zazvonil Matjažev telefon. Glasbenik, s katerim sva se dogovorila vse podrobnosti je klical, da ima zlomljeno rebro. Seveda, zakaj ne bi šlo še kaj narobe. A ni problema, zagotovil je, da je našel nadomestilo in bo vse v redu. Prav.
Sedli smo v avto, ki ga je vozil moj brat, ki je obenem igral še animatorja in ustvarjalca razpoloženja.
In se odpeljali proti cerkvi. Vreme je bilo aprilsko, dež, sonce, veter. Vsega po malo. Pa vendar ni nikoli deževalo, ko smo bili na prostem.
Avto pa je bil moker. In tako je, kilometer pred ciljem, v velikem loku poletelo cvetje iz avtomobila. Pa smo se nasmejali. Kaj pa drugega, ob vseh dogodivščinah …
Malo polomljeno in osiromašeno cvetje smo pobrali in se odpeljali naprej.
Čeprav sem se bala poti do cerkve, ki je gozdna makedamska in prav nič namenjena avtomobilom, pa smo srečno prispeli na cilj. Tam so nas čakali svatje in prava pogostitev, ki sta jo pripravili najini mami.
Neverjetno, toda poročni obred je minil brez škandalov. Popestrila ga je najina princeska, ki se je prišla pocrkljat, pevci so čudovito peli, župnik ni pozabil, kako nama je ime, meni se ni odlomila peta na čevlju (je pa bila prekrita z blatom) in Matjaž ni rekel ne.
In tako sva bila poročena tudi pred Bogom in vsemi svati, posuta z rižem, ki bi lahko nahranil vasico lačnih v Afriki in prejela sva veliko čestitk in lepih želja.
Sledilo je poročno slavje, kjer je vse potekalo tako, kot mora, saj sva tokrat raje izbrala prave profesionalce, ki so poskrbeli, da sva bila lahko brez skrbi.
Komentarji