Nakupovanje po naše

Preden sem zanosila sem vedela, da dojenčki lulajo in kakajo. Tudi to sem vedela, da te ne pustijo spati in celo to, da zbolijo, imajo krče in nagajajo. Ampak nihče mi ni povedal, da nagajajo tako majceni človečki.

Včeraj smo si privoščile na babji šoping. Pred dobrim letom je to pomenilo pohajkovanje po trgovinah, kavica, sladoled in še malo sprehajanja, veliko čvekanja in svoboooodooo. Zdaj je povsem drugače. Že v prvi trgovini se moja pikapolonica odloči, da nakupovanje ni zanjo in da ona že ne bo sedela v vozičku, če se je naučila hoditi. Torej vstane iz vozička in ne preostane mi drugega, kot da jo postavim na tla. Seveda se je takoj pognala v beg pred oblastno mamo, ki jo hoče držati za roko in gledati dolgočasne cunje. Zanjo, da ne bo pomote. Ko sem se že začela potiti kot pujs in obupala nad mislijo, da bom kupila karkoli, se nama pridruži Andreja. Andreja je Zojina najljubša teta. No, pravzaprav je tudi njena edina teta, ampak Zoja jo ima neskoooončno rada in cvili od navdušenja, ko se prikaže. V tetini družbi se mala zamoti tako dolgo, da na svojem nakupovalnem seznamu lahko kljukam žabice in rokavičke. In potem se podamo naprej. Povsod je Zojina prva misel beg na svobodo, brez ujetosti v naročje ali roke. Torej je celotno nakupovanje en sam trening za ljubljanski maraton.

In potem prispemo do slaščičarne, ki ima igrala. Že v naprej mi je jasno, da bova do močno zaželene kave prišli samo tako, da se izmenjujeva na igralih. Ena pije kavo, druga lovi malo in preprečuje, da bi jo kdo pohodil ali da ona koga ugrizne. Seveda od vseh čudovitih igral Zojo najbolj zanimajo hodniki ob slaščičarni in ljudje, ki hodijo mimo.

Ah ja, naporno je tole nakupovanje. Je obrodilo sadove? V moji omari so nove hlače za fitnes, ki sem jih doma in v miru še enkrat pomerila in ugotovila, da so prevelike. Da bi jih šla zamenjat? Mi še na misel ne pride. Glede na intenzivnost moje vadbe jih bom imela še deset let.