Vse lepo se enkrat konča



In tako se je tudi naš težko pričakovani dopust.

Letos nam počitnice niso bile usojene. Kar naprej so se nam izmikale, vedno je kaj prišlo vmes, iz morja nas je sredi noči na trajekt poslala gospa visoka vročina s pomočjo prijateljice, ki ji po domače rečemo kar driska, da o drugih odpovedanih dopustih raje ne pišem.

Potem pa sva se, utrujena od vseh nelepih in celo žalostnih stvari, ki so nam barvale vsakdanjik v letošnjem letu, odločila, da gremo v toplice. In da si načrtov ne pustimo pokvariti, ne glede na to, kako zelo se vse sile uperjajo proti nam. Ta bitka je dobljena. Preživeli smo čudovitih pet dni. Sami. Naša mala družinica, neskončno srečna, da je skupaj. Najina deklica je noro uživala in izkoriščala čas, ko naju je imela oba in samo zase. V teh dneh je postala prava atijeva scrljanka in vem, da me čaka nekaj peklenskih dni uvajanja nazaj v vsakdanjik. Pa bom že preživela. Topila sem se od sreče, ko sem ju gledala kako se objemata in poslušala malo, kako veselo se smeje, ko se oklene svojega očka za nogo in jo on vzame v naročje.

Izkoristili smo vsako minuto in zares užili dneve, ki so nam jih polepšale še snežinke. Oh, kje je naslednji dopust. :)

Komentarji

Oseba Anonimni sporoča …
ooo v toplicah ste bili...jaz sem se pa že malo ustrašila, kje ste...samo, da ste uživali...in verjamem, da bo naslednji dopust prav kmalu :) držim pesti!
24. november 2007 ob 03:25
Oseba moca sporoča …
ja, v vivatu. mmmmm je pasalo :)
25. november 2007 ob 05:43
Oseba Anonimni sporoča …
menisejepatopilosrcekosembralakakosejevamatopilosrceodsreče
26. november 2007 ob 00:06
Oseba Anonimni sporoča …
Zakaj pa ne:)
16. november 2009 ob 17:56
Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nakupovanje po naše

Slika
Preden sem zanosila sem vedela, da dojenčki lulajo in kakajo . Tudi to sem vedela, da te ne pustijo spati in celo to, da zbolijo, imajo krče in nagajajo. Ampak nihče mi ni povedal, da nagajajo tako majceni človečki. Včeraj smo si privoščile na babji šoping . Pred dobrim letom je to pomenilo pohajkovanje po trgovinah, kavica, sladoled in še malo sprehajanja, veliko čvekanja in svoboooodooo . Zdaj je povsem drugače. Že v prvi trgovini se moja pikapolonica odloči, da nakupovanje ni zanjo in da ona že ne bo sedela v vozičku, če se je naučila hoditi. Torej vstane iz vozička in ne preostane mi drugega, kot da jo postavim na tla. Seveda se je takoj pognala v beg pred oblastno mamo, ki jo hoče držati za roko in gledati dolgočasne cunje. Zanjo, da ne bo pomote. Ko sem se že začela potiti kot pujs in obupala nad mislijo, da bom kupila karkoli, se nama pridruži Andreja. Andreja je Zojina najljubša teta. No, pravzaprav je tudi njena edina teta, ampak Zoja jo ima neskoooončno rada in cvili od n
Preberite več

Pustni torek ...

Slika
nekaj let nazaj. Slišim trkanje na vrata, a je še prezgodaj, da bi ga upoštevala. Ker ne poneha, se vseeno oglasim. Pravzaprav zamrmram v znak, da hrup sicer slišim, a ga nisem pripravljena upoštevati. Pred vrati je mami, ki mi sporoča, da je zunaj precej snega in da smo ostali brez elektrike. Odgovorim ji s kratkim 'aha' in 'še pet minut' in se zavijem nazaj v toplo odejo. Najbrž poznate občutek. Mmmmmm. Potem pa še enkrat pomislim, kaj sem pravkar izvedela. Sneg? Sneg vendar obožujem. Tako lep je, čist, mehak in čaroben. Naravnost čudovit. Sposoben prave čarovnije, prekrije vse napake v naši vasici. Vse je preprosto belo. Za takšen užitek sem zadnje čase prikrajšana. Zato odprem najprej eno in nato še drugo oko, pogledam okrog sebe in se spomnim, da ne bo nič z razsvetljavo in drugimi samoumevnimi prednostmi električne energije. Noro! Takšnega jutra vendar ne smem prespati! Po pogledu skozi okno je odločitev jasna: danes ne grem v službo. V nekaj trenutkih si kar čez
Preberite več

Nekaj za dušo

Slika
Za nami je norišnica. Pobližje smo spoznali rota virus in vse sladkosti, ki jih prinaša s seboj. Začetnica je bila seveda Zoja, ki je že prvi dan zaradi nenehnega bruhanja pristala na infekcijski kliniki. Jaz pa seveda z njo. Dobili sva prijeten akvarij s pogledom na novo pediatrično kliniko in ljubljanski prometni kaos. Po štirih dneh bivanja na dveh kvadratnih metrih, prepričevanja Zoje naj vendarle kaj popije, spanja na nečemu, čemur bi težko rekli postelja in pogledu na ubogo malo princesko, ki ni bila niti senca same sebe, so naju končno spustili domov. Ugotovila sem, da imam najboljšo posteljo na svetu, pa čeprav škripa in čeprav je pod njo debela plast prahu. Počasi smo, Zoja in vse naslednje žrtve nesramne viroze, okrevali in stvari so se začele postavljati na ustaljene tirnice. In včeraj sva si z dragim privoščila prav posebno razkošje. Koncert Vlada Kreslina v Cankarjevem domu. Njegov glas je nežno božal in zares sva si odpočila in uživala, kot že dolgo ne. Ko sva kupila kart
Preberite več