Leto se je začelo



Pri nas se ves čas nekaj dogaja. Žal zadnje čase predvsem bolezni. Včasih imam občutek, da se potepamo po naši mali deželici in okrog nje, in ves čas kot magnet pobiramo vse vrste viroz. Imate virozo? K nam z njo, če je še nismo imeli. :(

Tako smo tudi silvestrovali. Najprej je kazalo, da bom letos sama sebi najboljša družba, ko bo zunaj val eksplozij in se bodo vsi prijatelji in sorodniki veseljo poljubljali, smrdeč po alkoholu, potu in še kakšni sumljivi zadevi. Sprijaznila sem se z dejstvom, da bom lepo na kavču in ob računalniku. Poskrbela sem za razvajanje brbončic in založila omaro. Očistila sem ogledalo, da bom opolnoči voščila najboljši sogovornici. Sprijaznila sem se tudi z dejstvom, da bom mogoče omagala še predno naredi usodni bam in izgine staro leto in vse, kar sem si naložila, da bom do takrat opravila, pa seveda nisem. In kaj se je zgodilo? Omagana sem zaspala pred osmo zvečer. Izmučila me je trebušna viroza, ki je svoje kremplje pokazala med silvestersko večerjo. Dragi je obležal pred menoj. Z drugo diagnozo. In seveda, zakaj bi mirno spali, če se tudi Zoja slabo počuti. In tako smo zadnje ure starega in prve novega preležali v postelji in prebedeli na toaleti. Seveda je ves čas pokalo in pomislila sem, da bo mogoče letos konec sveta, pač malo z zamudo. Na koncu pa ugotovila, da ni nič drugače. Da preživiš tudi če opolnoči ne sediš na kavču in se trudiš biti prešerno razpoložen. Leto se vseeno začne. In čisto mogoče je, da bo lepše od lanskega.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nakupovanje po naše

Slika
Preden sem zanosila sem vedela, da dojenčki lulajo in kakajo . Tudi to sem vedela, da te ne pustijo spati in celo to, da zbolijo, imajo krče in nagajajo. Ampak nihče mi ni povedal, da nagajajo tako majceni človečki. Včeraj smo si privoščile na babji šoping . Pred dobrim letom je to pomenilo pohajkovanje po trgovinah, kavica, sladoled in še malo sprehajanja, veliko čvekanja in svoboooodooo . Zdaj je povsem drugače. Že v prvi trgovini se moja pikapolonica odloči, da nakupovanje ni zanjo in da ona že ne bo sedela v vozičku, če se je naučila hoditi. Torej vstane iz vozička in ne preostane mi drugega, kot da jo postavim na tla. Seveda se je takoj pognala v beg pred oblastno mamo, ki jo hoče držati za roko in gledati dolgočasne cunje. Zanjo, da ne bo pomote. Ko sem se že začela potiti kot pujs in obupala nad mislijo, da bom kupila karkoli, se nama pridruži Andreja. Andreja je Zojina najljubša teta. No, pravzaprav je tudi njena edina teta, ampak Zoja jo ima neskoooončno rada in cvili od n
Preberite več

Pustni torek ...

Slika
nekaj let nazaj. Slišim trkanje na vrata, a je še prezgodaj, da bi ga upoštevala. Ker ne poneha, se vseeno oglasim. Pravzaprav zamrmram v znak, da hrup sicer slišim, a ga nisem pripravljena upoštevati. Pred vrati je mami, ki mi sporoča, da je zunaj precej snega in da smo ostali brez elektrike. Odgovorim ji s kratkim 'aha' in 'še pet minut' in se zavijem nazaj v toplo odejo. Najbrž poznate občutek. Mmmmmm. Potem pa še enkrat pomislim, kaj sem pravkar izvedela. Sneg? Sneg vendar obožujem. Tako lep je, čist, mehak in čaroben. Naravnost čudovit. Sposoben prave čarovnije, prekrije vse napake v naši vasici. Vse je preprosto belo. Za takšen užitek sem zadnje čase prikrajšana. Zato odprem najprej eno in nato še drugo oko, pogledam okrog sebe in se spomnim, da ne bo nič z razsvetljavo in drugimi samoumevnimi prednostmi električne energije. Noro! Takšnega jutra vendar ne smem prespati! Po pogledu skozi okno je odločitev jasna: danes ne grem v službo. V nekaj trenutkih si kar čez
Preberite več

Nekaj za dušo

Slika
Za nami je norišnica. Pobližje smo spoznali rota virus in vse sladkosti, ki jih prinaša s seboj. Začetnica je bila seveda Zoja, ki je že prvi dan zaradi nenehnega bruhanja pristala na infekcijski kliniki. Jaz pa seveda z njo. Dobili sva prijeten akvarij s pogledom na novo pediatrično kliniko in ljubljanski prometni kaos. Po štirih dneh bivanja na dveh kvadratnih metrih, prepričevanja Zoje naj vendarle kaj popije, spanja na nečemu, čemur bi težko rekli postelja in pogledu na ubogo malo princesko, ki ni bila niti senca same sebe, so naju končno spustili domov. Ugotovila sem, da imam najboljšo posteljo na svetu, pa čeprav škripa in čeprav je pod njo debela plast prahu. Počasi smo, Zoja in vse naslednje žrtve nesramne viroze, okrevali in stvari so se začele postavljati na ustaljene tirnice. In včeraj sva si z dragim privoščila prav posebno razkošje. Koncert Vlada Kreslina v Cankarjevem domu. Njegov glas je nežno božal in zares sva si odpočila in uživala, kot že dolgo ne. Ko sva kupila kart
Preberite več