Vremenska


Letos smo slabo štartali. In kar nekako ne pridemo na stare tirnice. Malo se poberemo, ampak takoj potem spet iztirimo. Viroze so redni gostje in jaz si tako močno želim, da bi se spet lahko sproščeno potepali in uživali v sprehodih in soncu. Čeprav si veliko bolj od te januarske pomladi želim snega. Veliko snega. Joj, kako sem uživala, ko ga je zapadlo toliko, da je potrgal električno napeljavo, zamedel ceste, in nas priklenil domov.

Čudno je biti spet v službi. Še bolj čudno je, da se je v enem letu spremenilo več kot prej v petih. Komaj sem znala nazaj v pisarno. Seveda je drugje. Ker so me prestavili. In presenečenje: pridem v službo in očitno nihče ne ve, kaj bi z menoj. Res super občutek. Vsi me nekaj sprašujejo. Občutek imam, da jih oviram. Nikamor ne spadam. In ves čas si ponavljam: saj je samo za šest ur ... Potem poberem stvari in jo veselo popiham domov, kjer me čaka moja mala princeska. In vsakič posebej upam, da bo kmalu bolje. Da bo deklica zdrava, da se bodo zadeve v službi uredile, da je to samo začetniška zmeda.

Že tretji dan sem ostala doma. Mala ima virozo in mislila sva, da bo kmalu bolje. Pa ni. In morala sem vzeti bolniško.

Trenutno vse čaka, da pride na vrsto. Dispozicija za diplomsko nalogo, načrtovanje poroke, razprodaje, ... Vse je postalo nepomembno. In vse lahko počaka.

Komentarji

Oseba altatija sporoča …
Maca, jaz bi pa tvojo malo princesko peljala k Rižnarjevi, na bioresonanco. Res! In mislim, da bi hitro našli jedro problema. Kaj praviš?
Želim vama čimhitrejše okrevanje!
30. januar 2008 ob 04:32
Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nakupovanje po naše

Slika
Preden sem zanosila sem vedela, da dojenčki lulajo in kakajo . Tudi to sem vedela, da te ne pustijo spati in celo to, da zbolijo, imajo krče in nagajajo. Ampak nihče mi ni povedal, da nagajajo tako majceni človečki. Včeraj smo si privoščile na babji šoping . Pred dobrim letom je to pomenilo pohajkovanje po trgovinah, kavica, sladoled in še malo sprehajanja, veliko čvekanja in svoboooodooo . Zdaj je povsem drugače. Že v prvi trgovini se moja pikapolonica odloči, da nakupovanje ni zanjo in da ona že ne bo sedela v vozičku, če se je naučila hoditi. Torej vstane iz vozička in ne preostane mi drugega, kot da jo postavim na tla. Seveda se je takoj pognala v beg pred oblastno mamo, ki jo hoče držati za roko in gledati dolgočasne cunje. Zanjo, da ne bo pomote. Ko sem se že začela potiti kot pujs in obupala nad mislijo, da bom kupila karkoli, se nama pridruži Andreja. Andreja je Zojina najljubša teta. No, pravzaprav je tudi njena edina teta, ampak Zoja jo ima neskoooončno rada in cvili od n
Preberite več

Pustni torek ...

Slika
nekaj let nazaj. Slišim trkanje na vrata, a je še prezgodaj, da bi ga upoštevala. Ker ne poneha, se vseeno oglasim. Pravzaprav zamrmram v znak, da hrup sicer slišim, a ga nisem pripravljena upoštevati. Pred vrati je mami, ki mi sporoča, da je zunaj precej snega in da smo ostali brez elektrike. Odgovorim ji s kratkim 'aha' in 'še pet minut' in se zavijem nazaj v toplo odejo. Najbrž poznate občutek. Mmmmmm. Potem pa še enkrat pomislim, kaj sem pravkar izvedela. Sneg? Sneg vendar obožujem. Tako lep je, čist, mehak in čaroben. Naravnost čudovit. Sposoben prave čarovnije, prekrije vse napake v naši vasici. Vse je preprosto belo. Za takšen užitek sem zadnje čase prikrajšana. Zato odprem najprej eno in nato še drugo oko, pogledam okrog sebe in se spomnim, da ne bo nič z razsvetljavo in drugimi samoumevnimi prednostmi električne energije. Noro! Takšnega jutra vendar ne smem prespati! Po pogledu skozi okno je odločitev jasna: danes ne grem v službo. V nekaj trenutkih si kar čez
Preberite več

Nekaj za dušo

Slika
Za nami je norišnica. Pobližje smo spoznali rota virus in vse sladkosti, ki jih prinaša s seboj. Začetnica je bila seveda Zoja, ki je že prvi dan zaradi nenehnega bruhanja pristala na infekcijski kliniki. Jaz pa seveda z njo. Dobili sva prijeten akvarij s pogledom na novo pediatrično kliniko in ljubljanski prometni kaos. Po štirih dneh bivanja na dveh kvadratnih metrih, prepričevanja Zoje naj vendarle kaj popije, spanja na nečemu, čemur bi težko rekli postelja in pogledu na ubogo malo princesko, ki ni bila niti senca same sebe, so naju končno spustili domov. Ugotovila sem, da imam najboljšo posteljo na svetu, pa čeprav škripa in čeprav je pod njo debela plast prahu. Počasi smo, Zoja in vse naslednje žrtve nesramne viroze, okrevali in stvari so se začele postavljati na ustaljene tirnice. In včeraj sva si z dragim privoščila prav posebno razkošje. Koncert Vlada Kreslina v Cankarjevem domu. Njegov glas je nežno božal in zares sva si odpočila in uživala, kot že dolgo ne. Ko sva kupila kart
Preberite več