Objave

Čas pa kar beži

In medtem, ko vijugaš med ovinki, ko plezaš na gore izzivov in preskakuješ jezera sprememb, medtem se zgodi ... življenje. Preden se zaveš je minilo leto, kaj leto, desetletje. Vmes so se nekateri rodili, drugi poslovili, tretji pa samo postarali.   Naša družina že več kot štiri leta šteje pet članov in ima šesto leto nov naslov, na katerem ima vsak kotiček zase. To pomeni tudi to, da meni zmanjkuje časa med tem, ko poskušam kotičke vzdrževati vsaj približno čiste in želodčke polne in zadovoljne.   Ob hiši imamo tudi vrt, ta me še posebej veseli. Sanjarila sem, da bo čudovita džungla, kjer bodo same od sebe rasle različne vrste zelenjave in zelišč, božanskega okusa, jaz pa se bom vsake toliko sprehodila mimo, pobožala rastline, jih nekaj nabrala v svojo rustikalno košaro in vdihovala nadzemeljske vonjave. Medtem, ko bodo okrog mene brenčale čebele in letali metulji, okrog nog pa se bo smukala mačka (ali tri), se bom nasmehnila, zadovoljna nad blagoslovom, ki me je doletel.
Objavite komentar
Preberite več

Pomladni dan

Že dolgo me ne prebuja več budilka. Kje pa. Prebudijo me nežne ročice, ki iščejo jutranjo dozo crkljanja. In potem odprem najprej eno oko in poskušam podaljšati noč. Ponavadi kaj kmalu odprem še drugo oko in se vdam v usodo. Eh, spanje je za mehkužneže. Spanje je precenjeno. Kaj ne? Skozi tisto malo prostora v roleti že silijo prvi žarki. Jutro je. Dvignemo roleto in spustimo v sobo jutranjo zarjo. Živjo, dan. Gremo novim zmagam naproti. Jutra med vikendom so lahkotna, ležerna. Nikamor se ne mudi. Pa kaj potem, če težko odpremo vrata kopalnice zaradi kuuuupa umazanega perila. Pa kaj potem, če je v kotu prah. Kaj potem, če moram na poti do kavča stopati čez igrače. Vse bo počakalo. No, nekomu se vendarle mudi. Možu. Delo ga čaka, zato se hitro poslovi. Prej odide, prej bo doma. Prav. Hvala za risanke. Hvala za jutanji program na nacionalki. Prižgem tv in zdaj imam nekaj časa samo zase. To pomeni, da se lahko umijem in oblečem. Da celo lahko zamesim kruh. Rada mesim kruh. Prije
Objavite komentar
Preberite več

NAJINE POROČNE (NEZ)PRIGODE

Spodnji zapis že dolgo čaka na objavo. Danes jo je dočakal ;) Zgodba ima pravzaprav dva začetka. Prvi sega v daljno leto v prejšnjem tisočletju, v miklavžev večer. Ko sem, varno skrita pod masko Luciferjeve pomočnice ustahovanje najmlajših nadaljevala v lokalni diskoteki. In tam je bil tudi on. Takrat so se mi prvič zatresla kolena, ustnice pa prvič dotaknile v poljub. Pot naju je potem, po mnogih ovinkih, križiščih, enosmernih cestah in še čemu, pripeljala do drugega začetka zgodbe. Ta se je zgodil v zadnjih urah predlanskega leta. Ko je najina princeska že sladko spala, ko smo pojedli silvestrsko večerjo in po tem, ko je Matjaž že ugotovil, da z njegovim zdravjem ni vse v najlepšem redu, jaz pa sem se temu odkritju približevala. Povedano drugače, rota virus v polnem zagonu. Kakšni so simptomi pa verjetno veste … Torej, v tem romantičnem vzdušju sva sedela na kavču in premišljevala sem ali naj tečem na wc takoj ali počakam še kakšno minuto. Takrat je moj dragi pokleknil in na dan
Objavite komentar
Preberite več

Pride dan

Tak, malo tečen. Ko sem nadvse naveličana viroz, vročin, kašlja in smrklja do brade. Pa perila in posode, ki se kar naprej sama mažeta. Prisežem, da oba hišna pomočnika za tozadevne naloge delata minimalno enkrat dnevno. Vsak dan. Ob vikendih delata nadure. Jaz pa pobiram ven, zlagam noter, obešam, likam in vsakič si rečem: evo, pa sem. Ah, kaj še. Nisem. Čaka že nov kup perila, ki se je kar samo od sebe umazalo. S posodo je podobno. Ne znam si razložiti, kako za vraga vsak dan napolnim stroj, če nas pa ni nič doma in če kuhamo samo kosilo. Sumim, da se nekje v naši hiši skriva kakšen od porednih vilincev, takšnih ki jih pozna Harry. Preiskala sem vse kote, pa nisem našla nobenega. Torej mi ne ostane drugega, kot da nadaljujem s polnenjem in praznenjem mojih gospodinjskih pomočnikov. Potrebujem še pomočnika za pomivanje tal, tega nimam. Pri nas je namreč vsak dan po stanovanju narisana nova potka čaja, ki nehote teče iz stekleničke, če jo (seveda popolnoma po nesreči) nosiš okrog obrnj
2 komentarja
Preberite več

Pustni torek ...

Slika
nekaj let nazaj. Slišim trkanje na vrata, a je še prezgodaj, da bi ga upoštevala. Ker ne poneha, se vseeno oglasim. Pravzaprav zamrmram v znak, da hrup sicer slišim, a ga nisem pripravljena upoštevati. Pred vrati je mami, ki mi sporoča, da je zunaj precej snega in da smo ostali brez elektrike. Odgovorim ji s kratkim 'aha' in 'še pet minut' in se zavijem nazaj v toplo odejo. Najbrž poznate občutek. Mmmmmm. Potem pa še enkrat pomislim, kaj sem pravkar izvedela. Sneg? Sneg vendar obožujem. Tako lep je, čist, mehak in čaroben. Naravnost čudovit. Sposoben prave čarovnije, prekrije vse napake v naši vasici. Vse je preprosto belo. Za takšen užitek sem zadnje čase prikrajšana. Zato odprem najprej eno in nato še drugo oko, pogledam okrog sebe in se spomnim, da ne bo nič z razsvetljavo in drugimi samoumevnimi prednostmi električne energije. Noro! Takšnega jutra vendar ne smem prespati! Po pogledu skozi okno je odločitev jasna: danes ne grem v službo. V nekaj trenutkih si kar čez
4 komentarji
Preberite več

Vremenska

Slika
Letos smo slabo štartali. In kar nekako ne pridemo na stare tirnice. Malo se poberemo, ampak takoj potem spet iztirimo. Viroze so redni gostje in jaz si tako močno želim, da bi se spet lahko sproščeno potepali in uživali v sprehodih in soncu. Čeprav si veliko bolj od te januarske pomladi želim snega. Veliko snega. Joj, kako sem uživala, ko ga je zapadlo toliko, da je potrgal električno napeljavo, zamedel ceste, in nas priklenil domov. Čudno je biti spet v službi. Še bolj čudno je, da se je v enem letu spremenilo več kot prej v petih. Komaj sem znala nazaj v pisarno. Seveda je drugje. Ker so me prestavili. In presenečenje: pridem v službo in očitno nihče ne ve, kaj bi z menoj. Res super občutek. Vsi me nekaj sprašujejo. Občutek imam, da jih oviram. Nikamor ne spadam. In ves čas si ponavljam: saj je samo za šest ur ... Potem poberem stvari in jo veselo popiham domov, kjer me čaka moja mala princeska. In vsakič posebej upam, da bo kmalu bolje. Da bo deklica zdrava, da se bodo zadeve v slu
1 komentar
Preberite več

Lepo zapakirana jaz?

Slika
Ena prvih stvari, ki mi padejo na pamet, ko pomislim na poroko, je poročna obleka. Bela, svetleča, nedložna, okrašena in vsaj malo kičasta. Jaz v čem takem? Niti slučajno. Takoj sem vsem okrog sebe povedala, da ne bom nevesta iz kataloga. Da ne bom stala tam vsa nežna in krhka, če pa nisem. Seveda me že dobro poznajo. In so bili modro tiho. Nihče ni komentiral, čeprav sem komaj čakala, da me kdo zbode in ga zasujem z argumenti. Potem sva se z bodočo svakinjo vseeno podali na raziskovanje ponudbe izposojevalnic poročnih oblek. Z obiskom sva nedvomno osrečili tri prodajalke v dveh salonih. Takoj, ko so me vprašali, kaj si želim sem odgovorila, da kavbojke. No, potem sem se vseeno vdala v usodo. Nisem pa se odpovedala neumesnim pripombam, zaradi česar je moja svetovalka zelo verjetno obžalovala privolitev, da mi pomaga pri izbiri. Vedela sem, da bom sama sebi smešna. Nisem pa vedela, da bom stala sredi salona, v gatah in modrcu, in molila roke v zrak, prodajalke pa mi bodo oblačile to čud
2 komentarja
Preberite več