Bil je zadnji večer

starega leta. Počutila sem se kot vreča povoženega nagnitega krompirja. Povsem verjetno je tudi, da sem tako tudi dišala. Zakaj? Ker je bilo nujno opraviti nekaj popolnoma nepomembnih stvari še pred silvestrsko večerjo, drugače bi se kaj lahko zgodilo, da novo leto sploh ne bi prišlo. In potem bi za vedno ostali v dvatisočsedmem. Ki se nam je seveda zamerilo in smo že težko čakali, da pride novo in lepše.

No, in tako čudovita sem sedela na kavču, čutila, da nekaj ni prav v mojem želodcu, in razmišljala ali naj grem bruhat takoj ali pa mogoče še malo počakam in razmislim s katere višine je dobro ciljati školjko, če želim res kvalitetno akustiko.

Zraven mene je sedel moj moški, ki ni izgledal nič bolje od mene. Že zjutraj mu je termometer namreč dal opravičljiv razlog za gnilo počutje. In kljub temu, da je ves dan preživel v postelji, prepoten in pregret, je po večerji sedel na kavč in si zaželel moje družbe. Lepo, ane?

Potem je, kjub temu, da ga je ravnokar viličar dvignil iz postelje, pokleknil in me vprašal, če bi se poročila z njim. Od nekod je privlekel majhno rjavo škatlico in, da, za trenutek mi ni bilo več slabo. Oh, ja ... :)


Komentarji

Oseba Anonimni sporoča …
a deeeeeeeeeej, kar kocine mi gredo pokonci...midva pa tkole na hitrico...mmmm jaz bi tudi tak lep prstan :)
bravo, čestitam...vesela sem za vaju / vas....kdaj bomo pa šli riža metat, bomo pa še zvedeli a ne?
6. januar 2008 ob 08:14
Oseba moca sporoča …
ja, datum je še vprašanje. bo, enkrat bo :))
9. januar 2008 ob 05:45
Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nakupovanje po naše

Slika
Preden sem zanosila sem vedela, da dojenčki lulajo in kakajo . Tudi to sem vedela, da te ne pustijo spati in celo to, da zbolijo, imajo krče in nagajajo. Ampak nihče mi ni povedal, da nagajajo tako majceni človečki. Včeraj smo si privoščile na babji šoping . Pred dobrim letom je to pomenilo pohajkovanje po trgovinah, kavica, sladoled in še malo sprehajanja, veliko čvekanja in svoboooodooo . Zdaj je povsem drugače. Že v prvi trgovini se moja pikapolonica odloči, da nakupovanje ni zanjo in da ona že ne bo sedela v vozičku, če se je naučila hoditi. Torej vstane iz vozička in ne preostane mi drugega, kot da jo postavim na tla. Seveda se je takoj pognala v beg pred oblastno mamo, ki jo hoče držati za roko in gledati dolgočasne cunje. Zanjo, da ne bo pomote. Ko sem se že začela potiti kot pujs in obupala nad mislijo, da bom kupila karkoli, se nama pridruži Andreja. Andreja je Zojina najljubša teta. No, pravzaprav je tudi njena edina teta, ampak Zoja jo ima neskoooončno rada in cvili od n
Preberite več

Pustni torek ...

Slika
nekaj let nazaj. Slišim trkanje na vrata, a je še prezgodaj, da bi ga upoštevala. Ker ne poneha, se vseeno oglasim. Pravzaprav zamrmram v znak, da hrup sicer slišim, a ga nisem pripravljena upoštevati. Pred vrati je mami, ki mi sporoča, da je zunaj precej snega in da smo ostali brez elektrike. Odgovorim ji s kratkim 'aha' in 'še pet minut' in se zavijem nazaj v toplo odejo. Najbrž poznate občutek. Mmmmmm. Potem pa še enkrat pomislim, kaj sem pravkar izvedela. Sneg? Sneg vendar obožujem. Tako lep je, čist, mehak in čaroben. Naravnost čudovit. Sposoben prave čarovnije, prekrije vse napake v naši vasici. Vse je preprosto belo. Za takšen užitek sem zadnje čase prikrajšana. Zato odprem najprej eno in nato še drugo oko, pogledam okrog sebe in se spomnim, da ne bo nič z razsvetljavo in drugimi samoumevnimi prednostmi električne energije. Noro! Takšnega jutra vendar ne smem prespati! Po pogledu skozi okno je odločitev jasna: danes ne grem v službo. V nekaj trenutkih si kar čez
Preberite več

Nekaj za dušo

Slika
Za nami je norišnica. Pobližje smo spoznali rota virus in vse sladkosti, ki jih prinaša s seboj. Začetnica je bila seveda Zoja, ki je že prvi dan zaradi nenehnega bruhanja pristala na infekcijski kliniki. Jaz pa seveda z njo. Dobili sva prijeten akvarij s pogledom na novo pediatrično kliniko in ljubljanski prometni kaos. Po štirih dneh bivanja na dveh kvadratnih metrih, prepričevanja Zoje naj vendarle kaj popije, spanja na nečemu, čemur bi težko rekli postelja in pogledu na ubogo malo princesko, ki ni bila niti senca same sebe, so naju končno spustili domov. Ugotovila sem, da imam najboljšo posteljo na svetu, pa čeprav škripa in čeprav je pod njo debela plast prahu. Počasi smo, Zoja in vse naslednje žrtve nesramne viroze, okrevali in stvari so se začele postavljati na ustaljene tirnice. In včeraj sva si z dragim privoščila prav posebno razkošje. Koncert Vlada Kreslina v Cankarjevem domu. Njegov glas je nežno božal in zares sva si odpočila in uživala, kot že dolgo ne. Ko sva kupila kart
Preberite več